METULJ NA LICU 

Pristal na licu, v varnem je zavetju, 
vedoč, da moda bliža se poletju, 
še jaz poljubil bi ta nežni vrat, 
dan bil bi lepši, ker je že pomlad. 

Poiskal tvoje bi oči, prav blagohotne, 
burijo misli in želje mi prvotne, 
sonce poganja kri po starih žilah, 
še mi dovoli sanjariti o vilah. 

Blagor metulju, poljubil ti je lice, 
s slastjo vsrkava vonj tvoje kože, 
ti gluha si za moje glasne klice. 

Ko vedel bi kje zdaj je tista trava, 
ki v očeh prižiga svetle ti kresnice, 
spoznala bi, to je ljubezen prava.  

ZA MAVRICO 

S soncem v roki hodiš čez polje, 
vedrega lica, dobre si volje, 
polna je njiva sončnic rumenih, 
lahke so noge, težav ni nobenih. 

Sončničen cvet kot ti je mogočen, 
podoba je sonca, visok in mogočen, 
vendar se zavestno za soncem  obrača, 
ta mu da moč, zvestobo poplača. 

Tudi jaz želim si tvojega sonca, 
da s tabo bi hodil, daleč do konca, 
po poti, ki so jo mnogi že prehodili, 
daleč za mavrico, se bodo vrnili? 

V spominu še živih bodo ostali, 
vseh tistih, ki so jih dobro poznali, 
kaj vse lepega se za mavrico skriva, 
spoznal bom, ko nekoč tam se  dobiva.  

BELI CVETOVI 

Kadar moja duša je potrta, 
spomnim se rož iz maminega vrta. 
Tiste velike snežno bele kepe, 
kot otroku bile so čudežno mi lepe. 

Kot zreli mož, sem jo nekoč poprosil, 
daj mi sadiko, da le spomina ne bom  nosil. 
Odlomi vejico, se mi je nasmejala,
globoko jo potakni, gotovo bo odgnala.

Tako bom storil, sem ji odgovoril,
potaknil vejico sem, jo blagoslovil,
naj raste mi, v žive spomine,
nate z ljubeznijo, brez bolečine.

Danes bele snežne kepe spet cvetijo,
spomini nate ponovno oživijo,
še vedno vidim tvoje blago lice,
šopek belih rož v roki moje kraljice. 

SVOBODEN

Svobodno dirjam prek zelenih trav,
polnih pljuč, griva, rep vihrav,
ujetost se pod kopiti mojimi drobi,
zajahaj veter, poleti z mano tudi ti.

Sprosti duha na polju tem zelenem,
nič več ne boš v jarmu jeklenem,
poglej te barve, povsod pisana trava,
z njo vetrič se igra in jo pozibava.

Ne bo več nadel mi uzde gospodar,
sedaj ves svet bo meni podrejen,
za bedno plačo nič več ni mi mar.

Na dirki z vetrom sem kot prerojen,
ponosen, radoživ, sveta vladar,
življenju novemu se veselim, osvobojen.  

MESEC NAGAJIVI

Okno odprto je, naj vstopijo sanje,
noč čudovita bo, če ti prideš vanje.
Vem, da te ne bo, le ta mesec mili,
se mi smeji, se v kamrico sili.

Zaprl bom okno, dovolj je norčije,
naj mesec srebrni še drugam posije,
naj drugim pričara lažne obljube,
jaz ne verjamem več, to je za druge.

Le kdo bi verjel ti, te tvoje resnice,
vsak teden spreminjaš si svoje lice,
po štirih tednih boš videti polna,
ti se smejala boš, moja duša bo bolna.