Ko kupimo nov telefon, se zdi, da izbiramo med številnimi možnostmi. Izberemo znamko, velikost zaslona, barvo, količino pomnilnika in cenovni razred. Nato napravo vključimo in ugotovimo, da so bile nekatere pomembnejše odločitve sprejete že pred nami.

Iskalnik je nastavljen. Digitalni pomočnik je vgrajen. Določene aplikacije čakajo na začetnem zaslonu. Sistem nas vabi, naj odpremo račun, vključimo sinhronizacijo in svoje podatke prenesemo v okolje proizvajalca. Drugo storitev sicer lahko namestimo, vendar moramo vedeti, da obstaja, jo poiskati, ji odobriti dovoljenja in jo določiti kot privzeto – če sistem to sploh v celoti dopušča.

Evropska komisija je 16. julija sprejela ukrepe, po katerih bo moral Google konkurenčnim pomočnikom z umetno inteligenco omogočiti dostop do enajstih funkcij sistema Android. Med drugim naj bi se lahko tudi drugi pomočniki odzivali na glasovne ukaze in izvajali opravila v različnih aplikacijah, denimo naročili prevoz ali poiskali podatek. Spremembe naj bi bile uvedene do julija 2027; ločena odločitev Googlu nalaga tudi postopno deljenje anonimiziranih iskalnih podatkov z upravičenimi konkurenti. Reuters

Ukrep je predstavljen kot širjenje uporabniške izbire. Toda kaj izbira v digitalnem svetu sploh pomeni?

Če sta dve storitvi formalno dovoljeni, ena pa je globoko vgrajena v telefon, medtem ko druga potrebuje namestitev, več nastavitev in dodatna dovoljenja, njun položaj ni enakovreden. Večina ljudi ne bo preurejala sistema, ki ob prvem vklopu že deluje. Ne zato, ker bi zavestno izbrala vgrajeno storitev, temveč zato, ker želi telefon čim prej uporabljati.

To še posebej velja za ljudi, ki jim že sama menjava naprave povzroča stres. Skrbi jih, ali bodo ohranili fotografije, stike, sporočila, bančne aplikacije in gesla. V takšnem trenutku se ne bodo ukvarjali še z vprašanjem, kateri digitalni pomočnik ima boljšo politiko zasebnosti ali kateri iskalnik manj vpliva na trg oglaševanja. Sprejeli bodo tisto, kar jim ponudi sistem.

Privzeta nastavitev zato ni tehnična malenkost. Je tiha odločitev z velikimi posledicami. Določa, kateremu podjetju pošiljamo vprašanja, kdo lahko povezuje naše navade, katere storitve uporabljamo in kateri ponudnik postaja z vsakim novim uporabnikom še močnejši.

Tudi odprtje Androida samo po sebi še ne zagotavlja resnične svobode. Če bo zamenjava pomočnika skrita globoko v nastavitvah ali pospremljena z opozorili, ki bodo uporabnika prestrašila, bo konkurenca obstajala predvsem na papirju. Pomembno bo, ali bo telefon ob prvi nastavitvi ponudil jasno in razumljivo izbiro ter ali bodo alternativni pomočniki lahko opravljali enaka dejanja brez umetnih omejitev.

Obstajajo tudi upravičena vprašanja varnosti in zasebnosti. Pomočnik, ki lahko posluša glasovne ukaze, bere vsebino zaslona ter deluje v drugih aplikacijah, potrebuje zelo širok dostop. Več ponudnikov lahko pomeni večjo konkurenco, vendar tudi več podjetij, ki želijo vstopiti v najbolj osebne dele telefona. Odprtost zato ne sme pomeniti nenadzorovanega dostopa.

Telefon bo res dovolil izbiro šele tedaj, ko bo ta razumljiva, enostavna in varna. Dokler mora uporabnik premagovati ovire, ki jih vgrajeni ponudnik nima, ne izbira med enakovrednimi možnostmi. Izbira med potjo, ki jo je sistem pripravil zanj, in potjo, ki si jo mora šele sam utreti.

Pogosto ne izbiramo sistema. Sistem s svojo prvo, najlažjo in najbolj vidno možnostjo izbere namesto nas.