Sprehajanje_z_kobilico 1920x250

Razmislek o zbirki kratkih zgodb

Nekaj časa je stala pred ogledalom in zbirala pogum. Zmeda misli, ki so se prerivale med sabo in butale druga ob drugo, ji enostavno ni dovolila naslednjega giba. Obrisala je solzo, ki ji je obstala na koncu nosu, trdo stisnila ustnice in končno dvignila pogled. Nekaj trenutkov se je z radovednostjo opazovala v ogledalu. Pa saj se nič ne vidi, ji je šinilo čez misli.

S strani založbe PRIMUS sem dobila izvod knjige, ki jo je napisala Vanja Tajnšek. Gre za zbirko kratkih zgodb, ki jo je izdala omenjena založba iz Brežic leta 2021, znotraj zbirke Avtorji. Knjiga je všečnega formata in lepo oblikovana. Ima mehke platnice z zavihki in je dovolj robustna, da omogoča večkratno branje. Slednje sem napisala, ker želim poudariti, da je večino zgodb treba pozorno prebrati, morda večkrat, da izluščimo tisto, kar nam je ušlo pri prvem branju, in da odkrijemo bistvo, kaj je avtorica želela sporočiti (zavestno in / ali nezavedno). Seveda, njene kratke zgodbe, so ob površnem branju videti lahkotne, njeni liki tu in tam lahkomiselni, ali včasih komični, opisani z blago sarkastičnim tonom. Skupna jim je le tragična usodnost. Zdi se, da so skoraj za odtenek trivialne, nekatere na meji verjetnosti, nekatere nekoliko srhljive z nenavadnimi preobrati, kar morda bralca zmoti, včasih zjezi, ker ga je avtorica zavedla v popolnoma drugačen scenarij, kot ga je kasneje v zgodbi napisala. A prav v tem je čar kratkih zgodb!
Zbirka obsega 33 kratkih zgodb na 160 straneh. Nehote sem pomislila, da se avtorica trudi zadostiti tako formalnim pravilom kot drugim pravilom, ki ga narekujejo, ali  “zahtevajo” kratke zgodbe. Dobro poskrbi za uravnoteženost zbirke, saj je približno polovico zelo kratkih zgodb, druga polovica pa je še bolj kratkih. Pravo mojstrstvo pisateljice se pokaže z izbiro zelo različnih tem, dogodkov, medčloveških odnosov, s celo paleto trenutkov in podrobnih opisov teh kratkih postankov, ki jih v običajnem, hitrem življenjskem slogu ne opazimo, gremo mimo njih, ne da bi se zavedali, da bi lahko, z  lastno, večjo pozornostjo, morda predrugačili svoje odločitve. Zelo raznoliki so tudi njeni glavni literarni liki – navadni ljudje, ki se izgubljajo v povprečnosti, nenavadni ljudje, ki s svojimi dejanji presenetijo in prav zaradi tega štrlijo iz povprečja, ženske, ki se izgubljajo v iluzijah, sanjarijah … Avtorica odločno odstira žensko dušo, mladostne navidezne moči nad moškim, ki se kaže predvsem preko erotičnega zapeljevanja, ki je skozi zgodovino edina pomembna ženska lastnost. Ženska, tudi kasneje v zrelih letih, obsesivno skrbi za zunanjo urejenost, morebiti prav zaradi zavedanja, da moški izgubljajo zanimanje zanje, vse dokler ne omagajo pod težo neizbežne starosti. Ne glede na statusni profil, starost, osebnost, zunanjo samozavest, ostajajo še vedno globoko podrejene v moškem svetu, v katerem največkrat ostajajo le njihove spremljevalke. Dotika se predvsem žensk, ki so mlajše, utrujene, razočarane matere ali pa te, ki jim materinstvo ni dano, in ženske, ki se iz dneva v dan neizbežno bližajo starosti. Vanji Tajnšek nič ne uide, niti najmanjša podrobnost. Res pa je, da ni do nikogar prizanesljiva, ne do moških ne do žensk in ostaja zvesta temam, ki tarejo sodobnega človeka. V okolju, kjer se dozdevno ne dogaja, vsaj v večini primerov, nič posebno pretresljivega, se vrstijo druga za drugo individualne drame, ki so globoko skrite in skrbno zakrite, včasih celo literarnemu liku kot tudi avtorici, ki je like zasnovala. Ponekod določene individualne anomalije avtorica hote zastre, da bralec ni povsem prepričan, ali je zgodbo pravilno dojel in ali ni slučajno postal le žrtev lastne prenapete domišljije. 

Sama avtorica se v svojem blogu FRNIKOLE (Zakaj pišem o medsebojnih odnosih) sprašuje naslednje:

Zagotovo se sprašujem, kako bo bralec razumel neki moj zapis oz. ali ga bo sploh razumel. Razmišljam o čustvih, ki bi jih naj – jih bo sprožil opisan dogodek, ampak le v smislu, ki služi moji zgodbi, ne pa zaradi moje apriorne želje, da bo nekdo po branju srečen. Včasih pač želim, da bo ziritiran, jezen, besen, razmišljujoč.

Na to vprašanje sem deloma odgovorila že v zgornjem zapisu. Morda bi se še malo ustavila pri pojmu sreče, in ali lahko branje zgodb vzbudi občutek sreče pri ljudeh. Nekaterim branje tujih zgodb morda tudi ta občutek vzbudi, nekateri se ob tragedijah drugih celo naslajajo. Sreča kot taka predstavlja le vrhunec nečesa dobrega za tistega, ki jo doživlja in traja zelo malo časa. In ni vedno družbeno sprejemljiva. Običajno pa je, da na taka kratkotrajna občutenja hitro pozabimo in že hrepenimo po drugem. Pisatelj pa si želi, da njegove zgodbe ne bi bile prehitro pozabljene. Mnogi modri misleci pravijo, da je uravnoteženost umerjenega vsega, tisto merilo, ki loči dobro pisanje od slabega, vse ostalo pa je odvisno od okusa bralcev. Star pregovor pravi O OKUSIH SE NE RAZPRAVLJA, ker so ti tako zelo subjektivni in različni vsaj toliko, kolikor je bralcev.
Tisti, ki prisegajo na srečne in zaprte konce zgodb, po knjigi ne bodo posegali, tisti, ki jih zanimajo tako imenovane “šok alternativa”, tudi ne, tisti, ki bodo iskali kakršne koli naslade, prav tako ne. Z veseljem pa bodo kratke zgodbe prebirali tisti, ki jim je všeč lepa beseda, ki jim je všeč iskanje sporočilnosti v zgodbah in tisti, ki so jim všeč kratke zgodbe nasploh, da si lahko v lastni domišljiji napišejo nadaljevanje zgodbe. 

Težko je izbrati zgodbo, ki mi je bila najbolj všeč, ker jih je mnogo. Morda je name močnejši vtis naredila Neuslišana zgodba, ki pripoveduje o obletnici mature, ko se srečajo sošolci, vidno postarani, a še vedno polni vznemirljivih pričakovanj. Avtorica piše: “Ob osamljenih večerih je pogosto molila in prosila boga, čeprav vanj sploh ni verjela, da ga nameni njej. (…) ji je spomin na njegove črne lase in nebeško modre oči ponovno pognal kri po žilah.” Ko junakinja ugotovi, da je resnični moški vse prej kot moški njenih sanjarij (pisateljica, pa tudi literarni lik, do njega nikakor nista prizanesljivi, ne po telesnem videzu, še manj po vedenju), jo zajame panika. Ženska, ob tem spoznanju, reagira impulzivno in s tem povzroči, da svojemu “sanjskemu moškemu” ne ubeži. Veliko časa je preteklo od njene zaljubljenosti, tako dolgo je od tega, da je pozabila celo na barvo oči, ki niso bile najlepše modre, temveč najlepše zelene. Zgodba se konča z retoričnim vprašanjem: “Včasih je dobro, da nam bog ne usliši želje, a ne, Sanja?” Tudi ime literarnega lika najbrž ni naključno. A kot že rečeno, je to moja osebna interpretacija, drugi bralci bi po vsej verjetnosti zgodbo osmislili drugače. Ne morem mimo tega, da ne bi ponovila – v tem je čarobnost branja katerega koli leposlovnega besedila. V sodbah nečesa vedno prevladuje lasten okus!

Za zaključek. Takih malih “frnikul” je v zgodbah še veliko! ! Vse čestitke avtorici! Knjigo toplo priporočam v branje.

Malce natrgan rob barskega stola jo zoprno tišči v desno stegno, da se že tretjič presede. A ni kriv le zguljen stol, ampak tudi njeno krilo. Prekratko je.

Dež je ponehal. Segel je po cigareti in si jo prižgal z vžigalnikom, na katerem je bila slika gole ženske. Globoko je potegnil vase in si obljubil, kot že tolikokrat, da bo ta zadnja. Spustil je šipo, da je dim potegnilo čez rob, preko strehe. V vzvratnem ogledalu je videl silhueto velike črne plastike, s katero je obložil prtljažnik. Nasmehnil se je. Kdaj je to nazadnje počel? Pravzaprav lani, točno ob takem času, samo da je bil takrat dan lep in sončen, čeprav skoraj prehladen za oktober.

"Oči?" "Vaš mož je tako prijazen, samo ... " je znižala glas. "Kakšen oči?" "Naj drugič raje ne nosi toliko sladkarij, ker ... saj veste, no ... nekateri starši tega ne odobravajo." "Kakšen oči vendar?! Njen oče je mrtev!"

Knjigo lahko tudi naročite: ZALOŽBA PRIMUS 

*** 

Vanja Tajnšek je tudi prvonagrajenka natečaja za kratke zgodbe GREMO MI NA MORJE, ki ga je razpisal Spletni čas leta 2019. Nagrado je obrazložil Iztok Geister, ki je bil predsednik komisije. Zgodba je tudi ena izmed zgodb v zbirki o kateri pišemo.

1. nagrada natečaja GREMO MI NA MORJE

Vanja Tajnšek slika družinsko idilo matere med pripravo mediteranskega kosila in otroka, ki se igra v bližini in vsake toliko časa vpraša »Mami, zakaj mi ne gremo na morje«, zagonetko pa razreši pogled skozi okno, očetova vrnitev prek Tartinijevega trga. Tajnškova zgodba se slogovno kaže kot tankočutno in potrpežljivo tkanje literarnega prtička, s čimer si je tudi zaslužila najvišje priznanje. 

besedilo: Vanja ČIbej

Več o avtorici

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Ljubezensko pismo, Vanja Čibej

Nagradni literarni natečaj: Ljubezensko pismo Ventilator besed Ljubezensko pismo Dragi moj prijatelj!  Saj vas lahko imenujem prijatelj? Kaj pa moj? Danes je druga obletnica, kar sva se spoznala po internetu, pa še vedno ne vem, kakšni ste videti po zunanjosti. Poznam vas le preko besed, ki si jih

Nadaljuj z branjem

Deli z drugimi

Vanja Čibej

Vanja Čibej

kontakt

facebook

twitter

instagram

inspiracija

Kaj je kreativno pisanje?
En izmed načinov pisanja besedil je kreativno pisanje. Primerno je za tiste, ki želijo svojo domišljijo sprostiti in se prepustiti ustvarjanju izvirnih zgodb, v katerih bodo uživali tudi bralci.
Naroči se na 365 tem za kreativno pisanje
Pisateljski zaznamki
S 365 temami ustvarjamo "pisateljski dnevnik" z dragocenim besedilom. Izziv zahteva le 10-20 minutno pisanje, najbolje na roko, lahko pa tudi na računalnik, tablico ali pametni telefon.
Naroči se na 365 tem za kreativno pisanje
Previous slide
Next slide
Kaj je kreativno pisanje?
En izmed načinov pisanja besedil je kreativno pisanje. Primerno je za tiste, ki želijo svojo domišljijo sprostiti in se prepustiti ustvarjanju izvirnih zgodb, v katerih bodo uživali tudi bralci.
Naroči se na 365 tem za kreativno pisanje
Pisateljski zaznamki
S 365 temami ustvarjamo "pisateljski dnevnik" z dragocenim besedilom. Izziv zahteva le 10-20 minutno pisanje, najbolje na roko, lahko pa tudi na računalnik, tablico ali pametni telefon.
Naroči se na 365 tem za kreativno pisanje
Previous slide
Next slide