Gibanje, nekaj tako samoumevnega. Seveda, brez težav se spravim od točke A do točke B, lahko tja tudi tečem ali odskakljam. Če je treba, lahko odidem kamorkoli, ob tem pa sploh ne razmišljam, kako zapleteni procesi se dogajajo v telesu, da se sploh lahko premaknem. Ko otrok enkrat shodi, se temu ne posveča več. Telo je naučeno giba, avtomatizira ga in tako je do starosti. Ta proces lahko ustavi le bolezen ali poškodba. Toda, ali je res tako? Strinjam se, da je veliko gibov v življenju avtomatiziranih, saj jih do te točke spravimo z nešteto ponovitvami. Res pa je tudi, da je naše telo sposobno veliko, veliko več. Pri tem ne razmišljam o vrhunskih ali ekstremnih športnikih, njih žene več kot le želja po gibanju. Razmišljam o nas, povprečnih ljudeh, ki marsikdaj telesu ne nudimo, kar potrebuje.

Naše telo je ustvarjeno za gibanje. Gibanje ohranja vitalnost in zdravje, nudi zadovoljstvo in razvedrilo in ne nazadnje, tudi srečo. Naše telo je osupljiv stroj, ki se obnavlja in zdravi samo, če mu le nudimo možnost za to. S hrano in tekočino mu dovajamo gorivo, ki ga samo spremeni v potrebne elemente, ki omogočajo delovanje organov. Ko organi normalno delujejo, smo zdravi.

Moje življenje je gibanje, prav tako moja služba. Včasih se mi zazdi, da se sploh ne ustavim. Še kadar mirujem, se velikokrat zalotim pri opazovanju ljudi. Kako hodijo, kako se premikajo, stečejo čez cesto ali se naglo ustavijo pred zanimivo izložbo. Odločila sem se deliti svoje izkušnje in svoje poglede na gib. Nimam recepta za zdravo življenje, ne bom priporočala te ali one tehnike gibanja. Želim pa svoj pogled približati ljudem. Morda kdo najde kaj koristnega zase, morda koga navdihnem, da sprejme odločitev za kako spremembo pri sebi. 

Naj v tem uvodnem besedilu opredelim gib, po že znanih definicijah. Da obudimo spomin na šolo.

GIBANJE je sprememba lege telesa v prostoru. Ta sprememba se zgodi v določenem času, zato je lahko gibanje hitro, počasno, enakomerno, pospešeno … Lahko premikamo celo telo ali le del (roka, noga, glava …). Pogoj za gibanje so zdrave mišice, ki so pripete na naše ude, in energija, ki jo potrebujejo mišične celice. Seveda naš gib najprej ocenijo in uskladijo možgani. Ko gib sprožimo, pljuča globlje zadihajo in vsrkajo več kisika, srčni ritem se pospeši in s tem v celice prenese več energije in kisika. Pravijo, da je najzahtevnejše človekovo gibanje pokončna hoja. Le ta namreč potrebuje koordinacijo celega telesa – udov, glave in trupa. Torej, če hodimo, smo sposobni še marsičesa. 

V naslednjih zapisih se bom posvetila svojim spoznanjem o gibu pri otrocih, odraslih in starostnikih. Vsako obdobje namreč prinaša nekaj drugačnega, novega, včasih pa samo spremenjenega ali prilagojenega. 

Gibanje je zdravo, vredno si je vzeti čas in razveseliti svoje telo!