Pika in Svit sta se neskončno rada igrala z gumbki, ki jih je nona hranila v rdeči škatli od čevljev. Bila je šivilja in v tolikih letih šivanja, se je nabralo lepo število gumbov, zadrg, “šuštinc” in vsega, kar sodi v poklic šivilje. Gumbi so mala dva neskončno privlačili. Velikokrat sta vzela škatlo z gumbi iz omare. Nona jima je stresla vsebino škatle na časopisni papir in onadva sta prebirala, zbirala enake gumbe, jih šivala na koščke blaga, predvsem pa jima je bilo ljubo sestaviti sliko iz gumbov.
Gumbi so spali v škatli. Noč je bila, ker je bila škatla pokrita. S pokrovom. Dan pa se je prikazal, ko sta se otroka spomnila, da bi ustvarjala iz gumbov. Odkrila sta škatlo in takrat je gumbe preslepila svetloba, ki je bila zastrašujoča. Pomeli so si oči, se pretegnili in tekmovali med sabo. Prerivali so se, se gnetli proti vrhu, da bi jih otroka opazila, izbrala za svojo sliko, tudi za šivanje. Ker so v tem primeru bili na svetlem, lahko so občudovali svet okoli sebe. Lahko so bili ponosni na svojo lepoto, ko je nona pohvalila slike Pike in Svita.
Prerivali so se proti vrhu škatle, ko je Svit odprl pokrov. Potem pa kar naenkrat zdrs na časopis. Boleč in nepričakovan. In spet prerivanje, da bi bili opaženi in izbrani.
Rdeč ogromen gumb, obrobljen z zlato obrobo, je bil najuspešnejši. Znašel se je na vrhu kupčka gumbov. Ponosen na svojo lepoto je kraljeval na prestolu. A ni bil opažen. Svit je iskal male gumbke, ki jih je potreboval, da bi ustvaril snežaka. Male bele gumbke je pridno zbiral. Pa črne za kapo snežaka. Pisane za šal. Oranžne za nos, korenčkast nos. Rdeč gumb je užaljeno ležal tam na kupu, skorajda je zaspal, ko so ga predramili mali Svitovi prstki. Izbran je bil. Ni vedel, kakšno vlogo mu bo deček nameni. Ni važno, važno je, da je bil izbran.
Deček je začel »risati«. Naredil je čudovitega snežaka, s pisanim šalom, loncem na glavi, s črnimi očmi in metlo v roki. Snežak je končan, nebo, modro nebo tudi. Na sredi je deček pustil krog in vanj namestil ogromen rdeč gumb z zlato obrobo.
»Ojoj, sonce sem«, je pomislil rdeč gumb. Kako lepo vlogo mi je deček namenil. Biti sonce. Sonce, ki bo s svojimi žgočimi žarki stopilo snežaka, ki bo izginil še hitreje, kot je nastal. Si je mislilo SONCE. Si je mislil velik rdeč gumb z zlato obrobo. Potem pa se je spomnil, da v resnici ni sonce, da je le gumb, ki bo fantku služil kot sonce. Široko se je nasmehnil svoji zmoti. V svoji lepoti je še bolj zasijal.
Slika je bila prekrasna. Nono jo je obesil na steno nad radijem. Sonce je bilo srečno, ker bo ves dan, pa tudi ponoči sijalo. Opazovalo prišleke. Dečkove prijatelje, ki so se prišli igrat k malemu Svitu. Velik rdeč gumb je bil res vesel, da s svojo lepoto krasi dečkovo sliko.