Med večerjo, ko je zunaj poletni večer tiho prehajal v noč, so Aiko, Bubachi, in Pokemoni poslušali, kako je babica z mirnim glasom začela pripovedovati zgodbo o Hirošimi. 

“Ko sem bila še majhna deklica, je naša dežela doživela nekaj zelo strašnega,” je začela. “Med drugo svetovno vojno, ko so se ljudje po vsem svetu bojevali, je bila na mesto Hirošima vržena atomska bomba. To je bila močna eksplozija, ki je povzročila veliko smrti in trpljenja. Mesto je bilo skoraj popolnoma uničeno, in marsikdo je izgubil dom, prijatelje in družino.” 

Bubachi in Aiko sta s široko odprtimi očmi poslušala, kako je babica opisovala grozljive dogodke tistega dne. Tudi Pokemoni, običajno igrivi in veseli, so bili tiho, saj so začutili težo zgodbe, ki jo je pripovedovala.

“Vendar,” je nadaljevala babica, “Hirošima ni ostala uničena. Ljudje, ki so preživeli, so kljub žalosti in bolečini našli moč, da znova zgradijo svoje mesto. Danes je Hirošima kraj miru in upanja. Tam stoji tudi spomenik, ki nas opominja na to, kaj se je zgodilo, in zakaj se to ne sme nikoli več ponoviti.” 

Bubachi je tiho vprašal: “Babica, ali se lahko ljudje res tako zelo spremenijo in obnovijo nekaj tako strašnega?” 

Babica se je nežno nasmehnila. “Da, Bubachi. Ljudje imajo neverjetno moč, da se poberejo tudi po najhujših stvareh. Z ljubeznijo, upanjem in skupnim delom lahko premagajo celo največje težave. Hirošima danes ni več mesto bolečine, ampak kraj, kjer se ljudje iz celega sveta zbirajo, da bi se spomnili in se učili o miru.” 

Aiko, ki je držala babico za roko, je dodala: “Zato je tako pomembno, da se učimo iz preteklosti in si prizadevamo za mir, kajne?” 

Babica je pokimala. “Točno tako, Aiko. Naučiti se moramo ceniti vsak trenutek miru in ga deliti z drugimi. Svet je lep, ko ga gledamo skozi oči miru in ljubezni.” 

Ko so povečerjali, se je že znočilo. Aiko, Bubachi in Pokemoni so se zahvalili babici za zgodbo in odšli v postelje, a njihove misli so še vedno premlevale besede, ki so jih slišali. Razmišljali so o tem, kako pomembno je ohraniti mir in kako tudi iz največje teme lahko vzklije upanje. 

Naslednji dan so skupaj z babico obiskali vrt miru, kjer so v Hirošimi zasadili rože v spomin na vse, ki so tam trpeli. Bubachi je sklenil, da bo, kjerkoli bo potoval, vedno nosil s seboj to sporočilo o miru in obnovi, ki ga je slišal v tej posebni noči.