Duša je moja najstarejša, najboljša in najzvestejša prijateljica. Resnično me pozna v dno mojega srca, do samega bistva mojega obstoja in moje biti. Je sopotnica mojega življenja in je vse, kar si človek lahko želi. Nikoli me ne prevara, nikoli me ne zataji in nikoli ne izda. Duša me ljubi brezpogojno in vseobsegajoče. Me razume, tolaži, se veseli moje sreče ali z mano joče v žalostnih in bridkih časih. Duša vse ve. Čuti mojo stisko in tesnobo, pozna vse moje strahove in bojazni, vse moje napake in vse darove, moje želje in hrepenenja, vse moje padce in zdrse. Duša me ljubi in jaz ljubim njo. Moja Duša je moj dom, mati, moj otrok, moje vse. Moja Duša je bolna. Tako kot jaz. Zato zmore razumeti, oprostiti, ljubiti, kot je na tem svetu sploh mogoče ljubiti koga ali kaj. Sama jo pazim kot punčico svojega očesa. V popolnosti jo občutim in diham z njo isti zrak, isto bolečino, isto srečo in isto skrivnost, ki se ji reče življenje. Bila je prva, ki je občutila in zaznala mojo bolezen in z menoj delila bol. Vedela je, zakaj in kako se je to zgodilo in razumela. Ranjena duša mi je v nočeh brez sna šepetala na uho, naj vstanem, naj se poberem, naj sprejmem vse, kar je, naj se soočim sama s seboj, naj se ne vdam in naj ne klonem pod težo bolezni. Bila je moja vodnica, učiteljica, zdravnica. Narekovala mi je pesmi, ki so me zdravile, z mojo roko izrisovala risbe in podobe, ki so bile obliži za rane. Bodrila me je, naj vsemu navkljub živim, bivam in ljubim, se veselim in žalostim, se smejem in jočem in naj preprosto sem in ostanem vse, kar sem, sama svoj jaz. Bilo je hudo, zelo hudo, na začetku, ko so me zaprli, ko mi niso verjeli, ko me niso razumeli in je bil Moditen edina rešitev za vse, jaz pa, kot izvotljena lupina nečesa, kar nisem bila. Strah in groza in obup in muka, muka, da se povedati ne da. Tja na Grič sem prišla pred tridesetimi leti, ne da bi vedela, kam v resnici grem. Z zagotovilom ambulantnega psihiatra naj se grem zgolj odpočit in umiriti za kakšen teden, in bo zopet vse v redu in prav. In sem šla. Spremljali sta me dve moji prijateljici, ki sta me v skrbi zame in v dobri veri pripeljali tja. Ko je bil opravljen pogovor z vsemi tremi, je sprejemni psihiater vprašal. Katera od vas je pravzaprav za nas? Nikoli ne bom pozabila tega vprašanja in mojega plahega odgovora. Jaz. Nato je prišla sestra in me odvedla po zavitih stopnicah, nisem si niti predstavljala, kam. Spustila me je na oddelek, poln ubogih duševnih bolnic in za mano zaklenila vrata, me odpeljala v sobo s petimi ostalimi ženskami in rekla: Tukaj boste. In sem bila. Tam zaprta celo leto in čez. Kaj sem tam doživela, videla, občutila, mi še danes povedati ni moč. Psihiater me je poslušal, a ni hotel slišati, ni hotel razumeti, ni hotel verjeti nič od tega, kar sem v stiski in s tesnobo v duši, povedala. Odločil se je, da bo verjel tedaj še možu, ki sem ga pred tem že zapustila in nisem hotela imeti z njim ničesar več in nisem hotela, da bi on sploh mogel in smel, karkoli imeti opraviti z menoj in zame. Navsezadnje me je on sam privedel na rob norosti in stiske, obupa in nemoči. Moja lastna odgovornost in krivda je bila zgolj to, da sem predolgo iz strahu pred njim, pred samoto in pred svobodo, ko že dolgo nisem več vedela, kaj to je, predolgo odlašala z odhodom proč od njega, ki je iz mene v letih naredil nekoga brez moči lastne volje in pameti. In to, da sem kaj takega nevede in nehote dopustila. Njemu je prisluhnil, njemu vse, kar je natvezel, verjel, zaupal, se strinjal z njim in zapečatil mojo usodo. Dokler sem mogla sem se kot ranjena žival borila za svoj prav, a zaman in brez uspeha, in predvsem, brez milosti. Odločeno je bilo, da bo Moditen rešil vse težave in naposled, ko me je vso preplavil in obvladoval, ko jaz, nisem bila več jaz, sem klonila, obupala in za sabo, iz protesta, trikrat zaklenila vsa vrata. Ničesar več nisem imela povedati, moj molk je bil moje edino zatočišče in zavetje. Kaj vse in kako je bilo potem, kako sem zmogla, kako je bilo mogoče, kar je bilo, mi tudi še danes, povedati ni moč. In potem je prišla nova pomlad, ki sem jo zase sama priklicala z nezemeljsko močjo volje in vere vase in v svoj prav. In prišli so novi in drugačni časi tudi za psihiatrijo. In od takrat je minilo trideset let mojega življenja. Od tega dvajset tistih in takih, ki so me kar še dvajsetkrat pripeljale in vodile tja, kamor sem se naposled zatekala, bežeč pred norostjo sveta in družbe, kakršna je bila in postala. Daleč stran od ponorelega in podivjanega sveta. Od vsega, kar me je bolelo in prizadelo in mučilo, sem bila bolna in nora. In naposled se je zgodilo, da je tam postalo moje edino zavetje in zatočišče vsakič, ko mi je teža bivanja postala pretežka in prebridka. Tam je bil edini sprejemljivi kraj umika, miru, sprejetosti, sočutja, človečnosti, ker toliko čistih, iskrenih, toplih in dobrih ljudi na kupu, kot tam, na kraju norosti, ni bilo moč najti nikjer drugje. Ljudje s čisto in nedolžno dušo otroka in z izkušnjo trpljenja, ki je iz njih naredila resnične junake našega časa in tistega preostalega, resnično bolnega sveta, na drugi strani zidu. Koliko zgodb, tragedij, žalosti, gorja, samote, vsega hudega, nepredstavljivega in nedoumljivega, smo tam, ljudje nosili v svojih srcih in v svojih dlaneh. In le tam so nas vselej sprejeli in razumeli, edino tam je bil kraj, cvetočega drevja in rož, ki so pomenile upanje in vero v boljše, drugačne, bolj prijazne in človečnejše čase. Najhuje je bilo po letu dva tisoč, ko je celo desetletje družba kot celota drvela lastni pogubi naproti, ko so vrednote, morale, etike, sočutja, tovarištva in človečnosti, zamenjali, pohlep, sebičnost, brezbrižnost, denar, ki je postajal edini vladar sveta in ljudi, egoizem in egocentrizem, je postajal vse bolj pravilo, kot izjema, prav tako uspeh za vsako ceno in preko trupel, sprevrženost in sprijenost prevladujoči, odtujenost realnosti, tujost sebi in drugim pa prav tako. Družba se je sesedala sama vase in v svoj razkroj, ko to v resnici ni več bila, temveč je postala le še gmota posameznikov, ki so videli le še sami sebe. Hranili so se z lastnim egoizmom in egocentrizmom, imeti in ne biti, je bila mantra tistega časa. Vse dobro in človečno je bilo le še za vzorec, izjema, ki je potrjevala pravilo. Ljudje so postajali vse bolj nesrečni, sami, obupani, osiromašeni, revni in izgubljeni, samouničujoči, brez upanja, brez izhoda, v temi. Na samem dnu razkroja in kolektivne norosti se je nato še pred letom dva tisoč deset prižgala luč ljudi, ki so videli in vedeli in razumeli, da človeka lahko reši le še človek. Z veliko začetnico in počasi in z majhnimi velikimi koraki, je ta dežela spet dobila svoj človeški izraz in ljudje zopet svoje srce, namesto kamna. Tudi zame osebno, se je takrat vse spremenilo, z ljubeznijo, z vero v dobro, s povrnjenim zaupanjem v ljudi, v občem in posamičnem, v skupnem in splošnem dobrem v pomenu dobrega, kot principa in vrednote. Zopet sem zadihala, osvobojena nesreče, tesnobe, gorja, zopet sem bila ljubljena, zopet sem bila srečna in nič več sama. Sedaj sva bila dva, dvoje src, dvoje vse dobro in vse, kar je prav. Kot da bi se po dolgih temnih letih, znova rodila svetloba in se utirila v naša življenja kot vir preživetja in obstoja samega najglobljega bistva in pomena, biti človek. In sedaj sem tu, in pišem sebi in vam to pripoved in pismo in nadaljujem s hvaležnostjo in zahvalo vsem, ki so bili v času teme moje luči, ki so me ohranile pri življenju.

Za to, da živim, da nisem v najbridkejših časih obupala in omagala, se zahvaljujem svojemu ljubemu in dragemu sinu. Zaradi njega in njegove brezpogojne ljubezni in zaradi svoje brezpogojne ljubezni sem zmogla preživeti v najbolj črnih nočeh in dnevih, ko sem si v mukah želela samo umreti. Bil je najsvetlejša in najsvetejša luč na koncu tunela in za to luč, sem zmogla prenesti in pretrpeti vse.

Hvala mojemu prijatelju in življenjskemu sopotniku za nesebično ljubezen, pomoč in oporo, razumevanje, za njegovo človečnost, dobroto, iskrenost. Zaradi njega sem boljši človek, zaradi njega sem v svoji duši našla svoj mir. Tudi zaradi njega sem zmagovalka. Zanj sem ljubezen. Hvala, ker je srce in ker je modrost. Hvala, ker je. V neskončnih pogovorih z menoj je moji duši povrnil prostost in jo osvobodil spon in okov, zamer, travm, strahu in bojazni. Hvala, ker jo je in jo še vedno zdravi z ljubeznijo. On ve in razume vse. On je vse.

Hvala ljubemu bratu, ki je občutil vse moje gorje in nesrečo in se je bal zame ter mi bil kljub razdalji, vedno čisto blizu srca in tega kar sem. Hvala, ker je po tem, ko je pretresen videl, v kakšni bedi živim, pri mami zastavil besedo zame in za to, da mi je pričela denarno pomagati s svojim denarjem. Tudi zaradi brata in mame sem zmogla živeti in preživeti in si povrniti kanček dostojanstva, ki mi ga je revščina in beda vzela. Hvala mami, ker me je rodila in ker se je v svoji starosti trudila, da bi me res spoznala, razumela in naposled resnično sprejela, tako kot sem. In ta večna želja se mi je izpolnila, ko sva v zadnjih nekaj letih njenega življenja, najin odnos, iz neobstoječega in nikakršnega, spremenili v nekaj lepega, dragocenega. V nekaj, kar je zmoglo v meni pregnati vse občutke in občutenja večne žrtve, krivde, nemoči, osiromašenosti in prikrajšanosti za resnično ljubezen. Krivde za to, da sem, takšna kot sem, in dejstva, da se imam rada natanko takšno, kot sem.

Srčna zahvala vsem psihiatrom in zdravstvenemu osebju, ki so me zdravili, se me trudili razumeti in slišati, mi nesebično pomagali, me zdravili in mi ničkolikokrat bili dragocena opora in upanje. Hvala, ker so me potrpežljivo, varno in zanesljivo, vedno znova in znova vodili iz teme v dan. Bili so neprecenljiva in najdragocenejša bilka, ki sem se je vselej lahko oprijela, ko mi je zmanjkovalo volje, moči in življenjske sile. Ko mi je zmanjkalo poguma in lastne vere v sebe. Hvala, ker ste bili dvajset let moj drugi dom, kamor sem se zatekla vsakokrat, ko se mi je moj lastni sesul in porušil. Posebna zahvala mojemu osebnemu psihiatru, ki zadnjih deset let bdi nad menoj in nad mojo dušo in z budnim očesom in s srcem pazi, da ne skrene, ne zaide s poti. Zadnjih deset let, nič več bolnišnice. Pišem se Zmagaj. 

Hvala vsem mojim nekdanjim učencem in njihovim staršem, ker so me imeli radi in so me spoštovali, ker so bili moji resnično pravi prijatelji. Ker so bili moje veselje, radost in sreča. Hvala, ker ste. Tudi vi ste bili moje lučke, ki niso nikoli ugasnile. 

Nenazadnje zahvala vsem dobrim, sočutnim in srčnim ljudem, ki so mi nesebično pomagali v največji stiski in revščini, poleg Karitasa in Rdečega križa. Hvala za prijazne poglede, tople besede, spodbude, vero vame, za tisoč in eno pomoč, za vsa vaša srca, ki so bila tudi zame. 

Hvala za kavo in cigarete. Hvala vam, ker sem se med vsemi vami vedno počutila sprejeto in varno, ker ste vedeli in razumeli brez besed. Kava, veliko kave, cigarete, veliko cigaret. Dober dan življenje, eno kavo, prosim, in hvala za vaše srce. 

In naposled še enkrat hvala moji ljubi duši Duši. Hvala, za vse kar sem in ker sem. Tu in zdaj. Za vse. Za vse, kar sem ustvarila in me je ustvarilo. Za vse, kar in kogar ljubim in me ljubi, za vse lepo in dobro, iskre misli, blago tišino, glasbo in ples, glas iz daljave. Hvala duša, ker si moja. Hvala, ker sem tvoja, tvoja. 

Zahvala tej veličastni in univerzalni kozmični energiji, ki je ljubezen. Vseobsegajoča in vseprisotna. 
KER BOG JE LJUBEZEN, iz tega sledi LJUBEZEN JE BOG. 

Z neskončno ljubeznijo torej HVALA LJUBEZNI ZA VSE, KAR JE. 

Zatorej bodite ljubezen sebi in drugim, 
bodite vse dobro, lepo in plemenito, 
bodite srce, 
bodite človek človeku človek, 
bodite resnica, poštenje, pravica, sočutje, 
razum, opora, zavetje, tolažba, 
upanje, prijateljstvo. 
Bodite sebi in drugim luč.