Zakaj imamo Jurija Hudolina ženske rade.? Oziroma zakaj je meni všeč?

Za Jurija Hudolina sem prvič slišala nekje pred več kot petnajstimi leti in prebrala sem njegov roman Ingrid Rosenfeld, ki mi je bil všeč. Šele nekaj let kasneje sem prebrala roman Pastorek. V tem času sem avtorja osebno spoznala v Kopru, kjer sem priložnostno delala v nekem lokalu. Ne vem, kdo mu je povedal, da pišem pesmi, morda sem mu tudi sama, dobro pa vem, da ga nikoli ne bi vprašala, ali bi jih prebral in mi podal mnenje. No, mogoče pa sem ga, res se ne spominjam. Pesmi sem mu poslala po mailu. Sledilo je prijetno presenečenje in potem še eno. Ko je prišel naslednjič v lokal je kratko rekel, da so pesmi dobre in kmalu sem dobila revijo Apokalipsa in v njej so bile natisnjene tudi moje pesmi. Tako me je spodbudil, da sem nato napisala še dve pesniški zbirki, čeprav sem se v tistem času spogledovala s prozo. Tako sem ga občasno videvala in površno spoznavala skoraj eno leto, takrat, ko ga je popotniška mrzlica zanesla v Koper. Ali mi je zaradi tega všeč? Tudi!

Za zaključek bi rada napisala, da Hudolinovega osebnega življenja ne poznam, a glede na opisano izkušnjo in svojo intuicijo vem, da je dober človek in da je do žensk prijazen (tako kot tudi sam trdi o sebi) in ni razloga, da bi podvomila o njegovi iskrenosti. Kaj je torej v njegovih romanih resničnega in kaj ne? Zagotovo so glavni liki njegov alter ego (v intervjujih to rad poudarja), a to niti ni pomembno, vsaj zame ne. Zagotovo je nekaj dogodkov, oseb, krajev in čas dogajanja fiktivnih,  izmišljenih iz veliko različnih razlogov, ki jih pozna skoraj vsak, ki piše. Toda njegove zgodbe delujejo veristično in to je najbrž vse, kar zares šteje. 

Vsi njegovi romani razkrivajo tudi njegove odgovore na nekatera eksistenčna, družbena vprašanja, veliko jih tudi odpira. Odkrivajo tudi njegovo senzibilnost in poznavanje ženske duše.