Dragi moj prijatelj! 

Saj vas lahko imenujem prijatelj? Kaj pa moj? Danes je druga obletnica, kar sva se spoznala po internetu, pa še vedno ne vem, kakšni ste videti po zunanjosti. Poznam vas le preko besed, ki si jih izmenjujeva. Moja pisma so dolga, nepovezana in pisana v trenutku impulzivnosti, medtem ko so vaša kratka, vsaka vaša beseda je pretehtana, in napišete le tisto, kar ste dejansko hoteli povedati. Pa vendar vas včasih ne razumem. 

Tako, na najino obletnico, se sprašujem, kaj je tisto, kar naju povezuje. Jaz zase vem. Po nekaj stavkih, ki sva si jih izmenjala, sem vedela. Ne razumem pa vas, pa bi si želela vedeti.

Pred časom, ko sem brskala po knjižnici, mi je roka zastala ob neki knjigi. Ne vem natanko, kaj me je pritegnilo, ali barva platnic ali morda naslov. Zanimivo, ne morem se spomniti ne naslova in ne barve, zapomnila sem si le nekaj vsebine. Govori, da se nahajamo v prehodu nove dobe, ta prehod bo trajal še nekaj desetletij, morda celotnih generacij, a otroci z novimi sposobnostmi se med tem časom že rojevajo. Menda je za naše človeštvo značilno, da smo zgradili svet, značilen za pet čutne ljudi. Teh pet čutov, ki so krmilila neko nujnost dejanj skozi celotno zgodovino, bomo še ohranili, le z nečim novim jih bomo nadgradili. Bojda že danes potekajo procesi, neodvisno od naših želja, rojeva se veččuten človek (no, tu avtorjev ali prevajalčev termin ni najbolj posrečen, ampak, tako je pisalo – veččuten, ne pet, šest čuten, temveč več čuten, torej razsežno čuten, skratka več kot pet čuten, haha.). Danes se veliko govori o vibracijah, ki jih vsako telo, snov ali kakor koli to že imenujemo, oddaja in sprejema. Kakor je oko organ za sprejemanje neke subjektivne realnosti, ki ostaja subjektivna, dokler s ponavljanjem in učenjem, vse tja od otroških let dalje, ne postane za nas objektivna resnica, tako najbrž imamo organe, ki sprejemajo in oddajajo te, za uho, oko itd, nevidne vibracije. Ojej, zdaj sem najbrž zakomplicirala. 

Kakorkoli že, tak dolg uvod sem napisala, ker ko sem vas poimenovala za prijatelja, sem se spomnila na to knjigo. Kajti ta knjiga piše tudi o tem. O prijateljstvu govori sledeče: Prijateljstva smo do sedaj sklepali iz neke življenjske nuje po samoohranitvi. Tudi, ko se dolgočasimo in nimamo kaj bolj zanimivega za početi, so prijatelji dobrodošli, kajne? Prijateljstvo temelji na odnosu daj dam. Avtor knjige pa pravi, da se zdaj rojevajo drugačni odnosi, boljši odnosi in bolj neodvisni od naše volje. 

Prijatelja ne poiščemo le takrat, ko nekaj potrebujemo, ampak smo preprosto z njim, ker nam je prijetno biti z njim in ker so za nas zanimivi. Zdaj, ko to pišem, sem se spomnila, da pa ste mi o tem že nekoč pisali in da ste mi odgovor na moje vprašanje v resnici že ponudili. Morda sem bila zaslepljena z željo po nekaj več, kajti rada bi prestopila mejo tega duhovnega odnosa in se spustila na bolj konkretno obliko, morda fizično ljubezen, ko bi se vas lahko dotaknila in čutila v vsej materialnosti. 

Ali veste (seveda ne veste, saj vam tega še nisem povedala), da mi je nekoč neka moja dobra znanka rekla, da je ponudila spolne usluge, ne iz svoje lastne potrebe po seksu, ampak iz nekega moralnega čuta, da plača prijaznost gospodu, ki ji je pomagal nekaj postoriti pri hišnem opravilu, pa ni hotel denarja. Nepojemljivo za moje pojme, pa vendarle. Taki smo! Pomislila sem tudi o tej možnosti, ko sem se spraševala, zakaj pač čutim željo po neki fizični potrditvi najinega virtualnega odnosa, pa sem jo nemudoma zavrgla, ker se mi upira že sama misel. 

Kakorkoli že, vi tej moji želji ne podlegate. Morda sem zamudila vlak, ali pa sem ga v svoji vnemi vseskozi prehitevala, ali pa sem si vlak le domišljala. Nikoli si tega ne bom razjasnila. Nekateri odgovori ostajajo za vedno neodgovorjeni, kajti vaši odgovori me na tem mestu ne zadovoljijo in ostajam neizpolnjena, ker nisem še prejela nobenega pravega odgovora, vibracije, ki jih čutim pa govorijo drugače. Vaše besede še vedno vzbujajo v meni upanje, berem jih med vrsticami in čutim neko čudno valovanje, za katero ne vem, ali me goljufa ali ne. Ali lahko to razumete? Gotovo me vsaj malo! Saj mi na zadnje pismo sploh niste odgovorili in vprašanje je, ali mi boste odpisali, in ali boste raje počakali na kakšno drugo moje pismo, ki ne bo vsebovalo toliko nebuloznih misli. V času pisanja tega pisma še ne vem, ali vam bom to pismo sploh odposlala, kajti postala sem za malenkost manj impulzivna in bolj premišljena. Toda hotela sem povedati še nekaj drugega, pa bi spet preveč dolgovezila, pa tudi ne upam si razglašati teh svojih občutij, to slišno in nevidno neznano, kajti lahko bi me priglasili za osebo, ki se ji je dokončno speljalo. Tega pa nočem.

Zdaj bi vam lahko samo še dve besedi napisala, pa bom raje napisala malo več: Danes je topel jesenski dan. Sonce pa tako greje kot bi pozabilo, da je jesen. In všeč mi je vaša prizanesljivost. 

Prijateljica