ne jutri

zakaj moj oče nadškof, vsako jutro z nožem v roki, zakaj moja mama nuna brez samostana, zakaj vsi ti mrtvi v koloradu, kot prasca te krmijo s podobami nasilja, a vendar tisti zvezdni utrinki, je smrt ali želja, kaj pa je z besedami, ki niso bile nikoli sablje upanja, kako lahko potem moliš na razstreljeni ulici sirije, iraka ali afganistana, kako lahko imaš pravico do življenja, če pa je rekel narednik breedlove v morilski izmeni, da nas vedno ujamejo, ljudje pač izginejo brez sledu in tu ni potrebna nobena poezija, reality zone za vse nas, ki klečimo in tiste, ki so na oltarju lakote žrtvovani, prav imaš janis joplin, videl sem tvojo peto, ki besno tolče ob les večera, ni odgovorov, mrtva srna, njene oči so srebrno lesketale, a lepota se je izgubila v bolečini in odmev se je vračal, ne jutri, ne jutri.

čas

ni bilo res, si rekel, da ni obzorja usode, koliko točk je, ki jih zamudiš, koliko srečanj, da se razideš, ne predniki moji, tam zunaj je ledena zemlja, zasede, tek po sredobežnem krogu, jate zasmehljivih ptic, ki me zasledujejo, bojim se, da bom ponovil oskrunjene besede, bojim se, da ni vrat, ki se bodo odprla, da bo le prosojno zevajoča praznina, noč prihaja belih las, tujci trkajo na čelo marmornega sna, izdajalci in sužnji časa ki nas lovi in ziba, ki se drobi in polzi mimo, da se komaj zaveš, da so mejniki premaknjeni, da se bosta mraz in hlad naselila v gube časa, kot igra brez biserov, ti jalovi poskusi, ko pokličejo predniki, vsak v svoji zgodbi, vsak nosi del tebe in ti si del njih, čas.

tu in onstran

v nebeškem kraljestvu ni več prostora, definitivno, prvi je tik preden so mu hoteli zaradi sladkorne odrezati obe nogi postrelil nekaj sosedov, drugi niti v sanjah ne bi sinovom prepustil svojega malega imperija, ki ga je ustvarjal petdeset let, tretji, walter samasko iz carson citya ni imel družine ali tesnih prijateljev, vzorca, ki mu slediš tu ni moč menjati, morda v peklu, kjer je vedno dovolj prostora, prvi si je sodil sam s pištolo crvena zastava kaliber 7.65, drugi je raje zažgal vrtnarijo, kot da bi prepustil mladičem, wlaterja so našli mrtvega šele po mescu dni zaradi smradu, ki se je širil iz njegove hiše, zbral je 120 kilogramov zlata v palicah in kovancih vseh starosti, najstarejši iz leta 1872 je bil last mehičana, ki je v svojem kratkem življenju postrelil najmanj 40 ljudi, tu in onstran.

na povej nikomur

gola v naročju jutra, mravlje na zemljevidu njene kože, morala je premagati temni blodnjak strašnih senc, ki so jo zasledovale, štiri letne čase je v smrtnem strahu nosila mrtvake na pladnju preteklosti, jih odnesti do vodnjaka pozabe, njeni klici prebujajo sovo, bolečina ima nešteto barv, moški z vrvjo, zdaj jo je strah, da ne zaspi v gozdu obešenih lisic, ne povej, ne povej nikomur.

piši

v belih čipkah in v krvi je ležala, amy, tetovaža apača na njeni rami, na črtico pobrita, s tistim zmagujočim kurbirskim nasmehom, z arzenalom orožja, dežja pa ni bilo od nikoder, samo zlati lasje lune, tiha, mrzla groza, nož med zobmi, orumenele fotografije, prašna, pozabljena pisma, njeno spolzko telo jegulje, zaman vse ukane rabljenih besed, piši mi, piši.

pozabi

beli galebi na smetišču, zarjavela očetova žara, črna skorja vina na njegovih ustnicah, sklonjen preko balkona kričim na mimoidoče, zločin iz strasti si zasluži odpuščanje puščave, pozabi, pozabi se vrača odmev, ko ližem kri iz vodnjaka morastih podob, ki me koljejo noč za nočjo, pozabi.

reci mi

riba zlatousta, vanda nasmejana, v cekarju hriba male hiške istrske idilične vasi, sveti blaž za temnimi oblaki, ja, tempo, dvakrat tedensko obveznosti zvečer na hitraka, hofer, lidl, eurospin, on ji izbrizga seme kot puškomitraljez, pozno v noč bere bulgakova, stene so tanke in služba ob šestih, bernhardt, nič več ne razmišlja o razdaljah telesa, avtomatski pilot je, koplje s prsti po vroči postelji, zaman, daj, daj reci mi.

si

si srečna nocoj, ob ugaslem ognju z luno spita v naročju večera, v hiši brez korenin, ki ob jutrih plava po morju, si srečna nocoj, ko loviš zadnje drobtine na mizi tuje hiše, zaman si se skrila v ogledalo, ni sonca v tvojem pogledu, največja skrivnost ženske je, skrivnost za njo samo, skorja ledu na reki, samotno, umito jutro, rane cvetov granatovca, si srečna nocoj, ko ves čas spiš s sekiro pod čolnom postelje, pada, pada mogočen hrast, si.

nekoč

jesen in zima, premražen se spustiš v zeleno dolino, tam kjer iztiri vlak sanj se ustaviš, vidiš jo golo na vse štirih in njen moški jo naskakuje po pasje, ta popcorn rabljenih besed, vidiš jo pod tušem, kako mu ga vzame v usta, sam stojiš na opusteli železniški postaji, ljubosumni starec otroških misli, ob zori se ona obrne k njemu in ga objame, starost odpira vrata jutra z besedo nekoč, nekoč.

allegro ma non troppo

rokopis je mesece ležal na zaprašeni mizi, gole veje dreves so samevale v sunkih burje, vsake toliko je vzel popisan list in otresal nanj cigaretni pepel,
list je ob pritisku žerjavice zažarel in besede so zacvetele in izginile, zgodb ni, samo krušljivi drobci časa so, ženska v dvojcu brez krmarja je zamahnila z nožem, zamrznjeni mož je zaman klečal v pozabljenem samostanu, glasba strašljive tišine, allegro ma non troppo

tisto

moški stoji na kupu umazanega snega, kriči žensko ime v mrzlo noč, poskuša se spomniti podobe ženske, ne uspe mu, a vendar kriči naprej, richard bere, elizabeth se v sosednji sobi igra z diamanti, vlak se je ustavil na železniški postaji bruck der mur, unterwagner podpisuje svoje knjige, elastična kravata postaja zanka, zgrešeno je, ni odtisa časa, male večne vojne, manjka, tisto, tisto.

brez spomina

prašna maska, nebo se lomi, orgazmi malih smrti, hladna roka, trpka roža, udarci kože, daleč od vesolja, v mali rdeči sobi, porno kralj, tetovaže, pasja slina, telo ob telo udarja, fizika, ne kemija, visoke pete, prav vedno enak izraz na obrazu, praznina, slepo oko ekrana, bang you later, brez spomina.

si tam

prijatelj moj, rana moja, si tam, sedemintrideset let, insulinske kome, elektrošoki, dvigovanje zastave in himna norosti, ja, mišji kralj, ki si jim razparal telesca in požrl njihova še utripajoča srca, povej mi, si še tam na obronkih blaznosti, prijatelj moj, rana moja, rdeči kralj, na fronti normalnosti so podrti vsi obrambni zidovi, razbita zrcala z razprodaj, aktivizem in parole, kako tesno nama je na tem planetu, reinkarnacija je prevara, vseeno je ali si borec ali izdajalec, belo se izriše goreči križ iz teme, si tam, si tam.

plačaj

štirideset let mimobežnega skupnega življenja, trije otroci in album s poročnimi fotografijami, o dorica, kako si znala popolno igrati, ko moški udari žensko, se splašijo lastovke hrepenenja, lahko podariš vse dvome in bolečino, takrat, ko te je udaril in spet in spet, ko te je za lase vlekel po podu pred otroci, ki so nemo strmeli v slepi ekran televizije, tako v meglici, v prividu, ko ga je prvi strel podrl na kolena, ob drugemu pa ni mogel verjeti tvojim besedam, plačaj, plačaj.

ne boš

vsa ta posušena drevesa, tvoj pogled v jutru izdaje, kako znaš, kako mi z eno samo potezo sesuješ srce, ljubica moja, tvoje telo ni samostan, tvoje besede kot nož, večeri si, sama stojiš v drevoredu laži, o bog, kako sem lahko verjela, da lahko živim dve življenji v enem, rečeš senci utvare, ki ti vztrajno sledi, smeh groze in vdaje, ne boš razumel, ne boš.

in vendar

kot noterdamski zvonar, ujet v pajčevino prividov, na begu pred jato zasmehljivih vran, s prašno masko poljskega strašila, ko utripajo rane, ko ni brazgotin pozabe, ko topla kri mezi po zemljevidih kože, ko se sprašuješ kdo je ubijal in vendar.

amen

hvaljen bodi oče gospodar, ki si me pribil na križ večnega ponavljanja spominov, hvaljena bodi mati, dodobra si mi uničila mehanizem za razpoznavanje in ravnotežje, hvaljen sveti blaž, zavetnik grla in dihal, hvaljen tisti bradač, ki mi je pri štirinajstih izbil prvi zob, hvaljeni vsi grehi, ki sem jih zagrešil, hvaljene rane in brazgotine, more in bežeče podobe senc, ki me noč za nočjo režejo na kose, hvaljen bodi duhovnik, ki me je po mesecu dni nagnal od verouka v cerkvi kodeljevo, kjer so par let zatem odprli ilegalno javno hišo, hvaljen izgubljeni jutri in razsuti včeraj, hvaljene mesene igrače, hvaljen strah, ki nam pomaga, da roko stisnemo v pest, hvaljena brezzoba hvalnica rabljenih besed, hvaljen bodi ti, ki si to jutro razbil ogledalo in končno izrekel magične besede: tris asov, amen.

v snegu pozabe

te sprašujem paula zahn, zakaj so spet obsodili nedolžne in potem, ko vzameš kitaro v roke, ne najdeš kam so skrili vso to pšenico, vsak večer sem bil tam in prešteval ubite v indianapolisu, si želel, da bi prepoznal truplo moje matere, ki me je znova in znova izdala, kako naj si rečem ali celo priznam, da si tega ni želela, ker konec koncev, ljudje, ki smo si bili blizu, resnično blizu, tako, da smo se z dlanjo dotaknili ekrana, ti isti ljudje smo v pogrebni povorki postali popolni tujci, tam v zgodbi franza kafke nekaj manjka, preobrazba, pismo očetu, proces, grad, manjka ta trdni glas paule, ki našteva mrtve, ki jih nihče ne pozna, le redki zombiji, ki spremljamo ta planet, ki tone in tone, v snegu pozabe.

zaman

v bistvu pa, to življenje, če povlečeš črto, če imaš to moč, da poudariš, da najdeš vse te rabljene zgrešene besede, spoznaš, zaveš se, da so res najlepša jutra ob zori, da je kolo pripravljeno, dva kroga okoli parka pozabe, ko se dotaknemo razbitega ogledala, vsi ti koščki ti ostanejo v dlaneh, ne veš, ne zmoreš, v tistem trenutku minljive groze, imena smrti, luna, ki šepeta pozabljene ljubezni, bel snežni prt in obraz, ki ga kličeš noč za nočjo, zaman, zaman.

sika

bič božji, štiri nič nič, zjutraj, obrat v levo, zamah v prazno, vonj tvoje kačje kože, puščice strupenih misli, zaprtih oči se ljubiš se z njim, zapuščena kot samotno podstrešje, z mečem laži, v imenu fraz in parol kako, da se ljubezen množi kako le, ne vidiš krvave roke, ki tipa v temi za teboj, ne slišiš odmeva strela, ne vidiš kako bedno nemočen klovn znova in znova zažge pismo, veš kaj, navadna kurba si, zasika ljubezen, sika.

samo to

prej ali kasneje, niti ni pomembno, nevtroni, protoni, bozoni, termiti uradnikov ti bodo razdejali možgane, še tiste zadnje zelene oaze sredi puščave vsakdana, dolge minute in kratka leta, ki jih veter valovi v nemoči spoznanja, da je zlo v človeku gibalo ujetega časa, ki nam je dan, kot na razprodajah, v zverinjaku življenja, zaprti v kletko malih vojn, ujetniki svobode, kličeš jih, ta pajkova znamenja, da bi se prebil do novega jutra, izmučen taboriščnik pred peklom slovesa, z eno potezo odčarati nasmeh iz obraza, rad bi se te samo dotaknil, samo to.

pridi

stopinje v molku, rečeš, dva moška sem pokopala, sama hodim v cerkev, eno je vera, drugo je trgovina na drobno, kako se znaš nagniti vame, gledaš me v oči, kot kosec, samota je v letu živih ptic, če se ne oziraš ves čas nazaj, je lažje, saj se ja spomniš grofa, ženske v krvi, ki pada in pada v prepad, sanjaš me, želiš si me, iščeš zemljevid moje kože, izgnan iz raja se sprašuješ, orgazmi male smrti, v zlatu tlakovana pot v vesolje, tam sediš, lepota je v tvojih mačjih gibih, sediš na prestolu, strah in strast in ponavljaš, pridi, pridi.

se smejala

sredi noči me je prebudil nož v vodi, kače so zapustile streho hiše brez korenin, ujet, kamne jem, besede so zaprte v knjige, slike v muzeje, šoferji v svoje tovornjake, otrok se je zravnal zaprtih oči, kje so moja krila se je spraševal v snu, golobja glava je razmesarjena ležala v travi, za trenutek umreš, niti predaja ni, senca sence si, jezdec v puščavi in tam sta oba, tujca brez obraza, kako sem ju preziral in sovražil, vžgano je, ni odpuščanja, čakaš na jutro, oblaki svinčenih podob, spet se vrne vsa napetost, goli, uničujoči strah, spet se plaziš po tleh in ližeš kri samice, ki te je izdala, pepelnato nebo, vreščanje samotne ptice, čas drsi skozi špranje spomina, ta kurbin sin mi bo znova razčefukal možgane in ona bo stala tam in se smejala, se smejala.

svoboda

miš ni našla vrat do svobode, nastavil sem ji lepilo na rožnati trikotnik,
ujeta je ležala na boku, nesel sem jo na dvorišče pod murvo, raztrgal sem papirnato zaveso rož, ubijalec, ki kliče svobodo, na srečo je pričelo deževati,
z našim rojstvom se rodi naša smrt, iz kota so se bleščale zelene oči, sestra je jokala in jokala, govoril je v kamero, da se bo spremenil, da ne bo več misli o ubijanju, vse bi storil, da bi se odprla vrata svobode, zelene oči, ki oprezajo iz teme, svoboda.

kaj je na sporedu danes?

jutro, kdo je? dihaš, tipaš, na robu, okrušena podoba belega psa, vesolje, valovi., soji tam, smeje se, ne veš imena, kar pride, z bolečino noči, urini kazalci v vreči smeti, po temačni ulici teče potepuški pes, si tu? sveče, ki plapolajo na grobovih, ljudje, ki so odšli, zastave v vetru, granatovec v cvetu, zelene mačje oči se bleščijo v odsevu morske gladine, zvonik, odmev korakov,zasilna zavora, pokrajina pepela in spominov, hvalnice sencam. prosojno viseče svetloba v krošnji breze, odblesk srebrnih lusk jate rib, galeb na skali, gube zemlje, prapodobe otroštva, kri, ki se ulije iz temni, grozečih oblakov, besede, reka besed, obredi poslavljanja, na vzletni stezi dneva, pri odprtem oknu, pismo, ki se preliva v barvah, razmejiti pokrajino, potegniti ločnico med sanjami in podobami, ki zaplešejo, vse in nič ni pod kontrolo, v kaosu jutra, v senci časa, prvi takti so mimo,lupina telesa, Star, utrujen pes, sončnice in mostovi, razmetana postelja, seme, ki pade v raze zemlje, razbrazdana koža neba, na oni strani okopov, znotraj moči, podlasica, mozaik: kaj je na programu danes?

odgovornost za praznike

ni vedel, kaj je odgovornost za praznike, dokler se mu ni rodila hči, imela je lunin obraz in dišala je po rosi jutru, ob njenih prvih korakih je stopil na čelo vrste, lahko bi ji rekel, da je ona moj praznik, pa ni zmogel, sovraštvo in ljubezen sta včasih tako prepletena, da ju komaj ločiš, pesnik je v meglenem jutru čakal na vlak, samice ližejo svoje mladiče, samci so se odpravili na lov, na pročeljih sivih hiš plapolajo zastave, človek, ki ni imel sreče, a je po njej dobil ime, v kriku je skočil pod lokomotivo, hči je stopila do njega in ga pogledala naravnost v oči, izdajalec, vlak pozabe je to jutro zamujal, spet ne ve kaj je odgovornost za praznike.

samota

požgane trave, pokrajina tuja in gluha, spomini kot posušeni cvetovi pozabe, zemlja je razpokana, zima prihaja utrujenega obraza, zgrešene besede o moči in resnici, o malih vojnah in begu, o dolgih nočeh, ko se kače naselijo v strehe hiš, o hiši brez korenin, o pobeglih sanjah in ostrini samote, o življenju, ki je zdrselo mimo, ljubezen je ali je ni, s tvojim rojstvom se rodi tvoja smrt, ogenj ugaša v očeh večera, srce je osamljen lovec, samota tiha in bela, kot prosojna tančica, samota kot nož ostra, gola, žareča in mila, samota.

ko prispe

zrcalo je razbito, na jadrih slovesa, razidemo se pred srečanji, zemlja zmagovalka brez ust, od zgoraj vidim oko strehe, kače so naselila jutra, vidim morje, ravno modro ploskev, ki se dotika neba, sem in tja kakšen bel čipkasti val, malo drugačen, ko odpotuje, enak, ko prispe.

pridi

prešteješ ogledala v totalni nemoči, v krikih obupa, sredi svinčenega dežja, v kletki spoznanja, da je bilo odločeno prej, v napalmskem valu spomina krušljive podobe, za zaveso zaslepljene zasvojenosti, zlati metulji v siju ognja, ne vrne se, pridi, pridi.

zeleno

zbiram jih te liste v drobečem se času, nimam več mask, vsa pisma so poslana, kot sem sadil drevesa, kot sem gradil kažun, kot sem čakal na sončno hči, jutra se levijo v večere, hrepenenje brez sanj, kot sem bežal pred zimo v krvi , zavit v omamo, ni več sonca v dlaneh, ni lune v laseh, včasih zaskelijo brazgotine, le toliko, da ujamem dih, revni pravijo, da so bogati srečni, bogati trdijo, da so siromaki srečni, oboji govorijo, da je bog srečen, kaj je z njim, je mar utrujen? ena ponoči, ostri robovi izginjajočega sveta v temi, gol stečem v pokrajino, zeleno, ki te sovražim, zeleno.

bela noč

v zemljo sem čoln vkopal, v čoln prsti nasul, v rdečino sem drevo posadil,
v jadru je veter, v vetru je seme, v semenu življenje, v jutru cvetovi valov,
v sanjah pristan, v času je čar, v čaru je moč, v zemlji bela, bela noč.

lercherer

v ottakringu, v novodobnem getu, nič drugače kot za čase cankarja, kitajci, turki in hrvati, razpadajoča pročelja starih predmestnih hiš, na vzporedni ulici hatelldorfer strasee 79 mali hotel lucia, tista mala koroška slovenka, ki se boji svetlobe, tik pod karminasto streho se v kopalnici zračne razdalje desetih metrov, umiva rubensova ženska čvrstih stegen in dojk, ona čaka, z bernhardom v naročju, sečnja, on kadi ob oknu, v izropanem malem baru pajaci iz pozabljenih pravljic, boji se, samo potem, valovanje, kot bi rezal ji dvigne nogi na ramena in jo nabija, da je ji v kotičkih ustnica nabira slina, odpri oči, glej, glej naju, ponavlja, zaman, ne premaga razdalje telesa, nepotešena, prepotena, gola obležita, ta utrujeni dvojec brez krmarja, zate, lerceherer.

moj bog

ljudje so se smejali, moj bog, ko je vstopila v hotel sto let samote, njeni ljubezni v času kolere, pismom, ki jih je zaman čakala, v noči polne lune je praskala zid z ometov, jedla kamne, sanjala o prestolu, gnezdu, vranah, med zobmi drobila steklo jutra, svetloba jo je ubila, na trg je zmetala steklenice, rože, vrata, srce in glavo, njen velik dan slovesa, peljite me počasi, naj spregledajo slepci, ooooon, njen krik je razklal nebo in srebrne lisice so naselile strehe hiš brez korenin, ki so to jutro plavale po morju, a ljudje so se smejali, moj bog.

ko se vrnejo

nočni bar tri papige brez tartinija in njegovega vražjega trilčka, turobni januar, ostareli lahi z malhavimi kurci in kupi lir, luzerji z zadnjim denarjem, mavrične luči in ubijajoče se ponavljajoči se basi parajoče glasbe, gola telesa, to niso sanje, to je prodaja mesa, po stopnicah do separeja, ozke klopi, samo s kondomom, reče, pa pohiti, doma imam mamo, ki pazi na otroka, pa ti imaš družino, imaš hišo, imaš avto, imaš ženo, imaš otroka, imaš kurčevega psa, samo pohiti, več kot deset minut ti ne bom pustila, ob petih zjutraj prvi smetarji, prepirljivi golobi, te leteče podgane, deseto pivo in nabijanje, ko ti ne pride in ne pride, pa je lep kos mesa, popolni proporci, samo pička kot tatarski biftek, ja, imam družino, imam hišo, imam avto, imam ženo, imam otroka, imam tudi kurčevega psa, samo sebe nimam, prekleto, slepo črevo, nič od niča in valovi, tako različni, ko zapustijo obalo, prekleto isti, ko se vrnejo.

ta strašna bolečina

filio ni doma, žabon, spet straši v hiši karlestin, tako lepa, ognjenih las, morje v očeh, reče,hej ti, mladi šankist, tebe sem določila za nocoj, tam na hudičevem dvorišču plečnikovega hrama, ko je imelo mesto patino in šarm; potem, velika postelja in židovski svečniki, rokopisi, saj pride moj čas, si govorila, odeta v nemir lepote, sem mehka, sem premehka, nisem slišal, nisem videl, čutil le mesenost, tvoje besede so bile reka poezije, tvoje telo zibka, veš, si rekla, dokler boš na splavu umetnosti ne boš potonil, veš, pridi k meni, čisto k meni; mnogo let kasneje, zdelan, prebiram tvoja pisma, kličem tvojo podobo, zaobljene so še črke, sijejo kot kresnice v temi, tam na koncu pisem: veš, imam te rada; ta čudovita rana, ta strašna bolečina.

ne bo

lačne so zarje, mrzla je kri, prekleti rod v zlatih našitkih in prostornih dvoranah, očetova trofejna pištola je vedno pripravljena v predalu, ljubice tujke, ubiti očeta, na govorniškem odru plapolajo črne zastave, smrt postane stalna obiskovalka, dobra znanka, beznice začasna zatočišča, ni odrešitve, ni azila, razprši se, sam ne veš, zakaj in čemu, ničesar ne moreš storiti, kot da je odločeno davno prej slepa so okna in utrujeno je nebo, sediva v mali garaži, vrata so tesno zapahnjena, vso noč si vozil taxi, tvoje vročične besede, tvoj utrujeni obraz, v dlaneh imaš prgišče drobiža, drobtine življenja so, rečeš, veš koliko moči je potrebno, da zagaraš za nov prazen dan, tam v senci stoji ženska, rada te ima, pogreša te vnaprej, moj klovn, moj žalostni ljubimec, šepeta, a ti je ne slišiš, samo ključ obrneš in se nasloniš v mehkobo predaje, otrok, ki so se mu razbile vse igrače, starec, ki se je to noč ne bo več prepiral s svojim dvojnikom, ne bo.

prašna cesta

bratislava, socialrealistični bloki, mali bar, cigančice nakičene, polne korald in sladkih besed, za par kron ti ga povlečem, ti ga pofafam, ti ga pocuzam, da ne boš nikoli pozabil tujec, samo poljubljala se ne bom, tujec slepi, glej te sise, kako so čvrste, kako so napete, kako dišijo po medu, na kolenih, umazane tapete, umrle ptice, vrata pekla, vrata raja, krhki trenutki, njena čarobna usta, prasec, navaden prasec, pišete za otroke, laži in blodnje, ljubite samotna jutra, vas vznemirjajo uniforme, mesteske časti – strediska kultury, kluby, čista beda, toalete, nagubane dame, drage kamne, ludska tužba po razpravkovom svete, daj, sleci se, čisto malo, da te vidim, tvojo pizdo, tvoje srce, mala, lepa ciganka, njena glava, njena tanka usta, spolzka jegulja, pok vesolja in prašna cesta.

ledeni veter prihajajoče zime

je klavnica pet, bombandirani, požgan dresden, si ti, ona je mačja zibka, je zajtrk prvakov, ona, nebeško lepa, ko v naročju ziba otroka, razideta se pred srečanjem, boji se te dotakniti, hodi in hodi, pokajo suhe veje in šelesti odpadlo listje, preskoki, tako sem presenečena, reče, nad sabo, nad njim, mika jo, pa vendar ne bo storila prvega koraka, stojita na mestu, vsak v svojem sredobežnem krogu, ne bi vedel kako je s tabo, samo jaz verujem v religijo nereda, pripadam neposvečeni neurejenosti, samim sebi pravimo gospa večne osuplost, ji govorim, samo šele potem se zavem, ni opravičevanje, da gre za citat iz moža brez domovine, ne zmorem, ironije, tolikokrat sem bil zavrnjen pred preizkusom, iz starega avta vzamem otroški voziček, na solinah par malih belih čapelj, njeni gibi me spravljajo ob pamet, stavil bi, da bi lahko bila ona, tista, večna, a preziraš gotovost, brusiš nož, neko jesensko popoldne, ko jate ptice potujejo na jug in je v kosteh čutiti ledeni veter prihajajoče zime.

mar ne slišiš?

glad, vsi smo potepuhi, eden bolj drugi manj, knut, ves naglušen, s hlebcem starega kruha v rokah se prepira s hitlerjem, hladen je sever in srce je na jugu, ko ji je umrl mož se je zaprla v lupino, nič mi ne govori, samo tiho bodi in pij z mano, je rekla, žalovalka šamanka, veliko sem prepotovala, kalabrijo, sicilijo, kako daleč sem morala, da sem našla svojega moškega, vse sem mu dala in vse mi je vračal, moški mojega življenja, moj rod je daleč, zdaj sem brez korenin, kaj naj storim, kaj me sliši, me sploh slišiš, pij z mano, pij, in ko pride noč, ne pozabi, ničesar ti ne morem dati, ničesar, kaj čakaš, kaj stojiš, pridi, pridi že, mar me slišiš, mar ne slišiš?

zreli kostanji v soncu

mala oštarija poleg muzeja moderne umetnosti, kokoschka, carpe diem, njeni lasje, ki se bleščijo kot zreli kostanji v soncu, ženske v objemu žensk, vagina je ženski edini kapital in treba jo je dobro vnovčiti, suzane čakajo na svoje Igorje, dobre gospodinje bodo, prave ženske in pravi moški, ki jih bodo fukali dvakrat na mesec, lezbijki sta se zalizali, v ozadju melodija klavirja, nedaleč stran odvržena žiletka, rezati se, lasje, ki se bleščijo kot zreli kostanji v soncu, suzane, ki čakajo pred cerkvijo, s plastični vrečkami so se vrnile po nakupih, toliko dela jih čaka, čakajo na svoje rahlo zapite igorje, ki jih pofukajo za praznike, največ dvakrat na mesec, toliko je še treba postoriti, dela nikoli ne zmanjka, vse je načrtovano, krediti, razprodaje, nakupi, obroki, samo njeni lasje tam spodaj v krvi, mezi, teče, ta slana, topla, odrešujoča se kri, ni bolečine, ni jutra, ni večera, samo suzana, ki čaka na svojega Igorja, v postelji, ki diši po ponovitvah plesnobe, dvakrat na mesec, hitri fuk oploditve, brazgotine in lasje, ki se kot zreli kostanji bleščijo v soncu, toliko odvečnih besed, klavir, kri, pohaba, mrtve hijene, kače in ptice, toliko lažnih drobečih se podob in suzana, ki stoji s plastično vrečko na avtobusni postaji, težki oblaki, on se obrne, tisti odurni kiselkasti vonj, suzane in Iiorji, izmučene misli in njeni lasje, ki se svetijo kot zreli kostanji v soncu.

zbogom

nemogoče je, rečeš dvojniku, vsi ti drobeči se spomini, ki se kot kamni valijo v dolino noči, vso to morje nasmejanih sončnic, vse te dobljene bitke izgubljenih vojn, votlost besed kot so, ljubezen in sreča, privid izgine v temačnih vodah, glas je komaj slišen, roke, ki davijo zoro, če počasi potegneš z rezilom, je najprej rdeča črta, nato se obrambni zidovi sesujejo, zaman klečiš pred oltarjem pozabe in jo prosiš, da ti ponudi novo priložnost, zbogom, reče, ponovi, zbogom.

rana moja

dam ti sanje, ljubezen in to utrujeno srce, dam ti kamne ogenj in bolečino, govorim ti lahko le o napalmu, kačah, hijenah, o golih vejah, o zimi v krvi, veš varljiv je občutek, da se misli ne starajo draga moja, za mavričnimi vrati so lastovke še bolj same in na razpotjih se nič več ne sprašuješ kam bi krenil, v belih sobanah ležijo mrtvi labodi, rad bi ti govoril o morju sončnic, a v strašljivi grozi je resnica, da sem povsod že bil, poskušam ujeti njen ritem: prijatelj moj, izvleči kaktus iz moje duše, poslušaj mojo senco, vem da ljubiš moje pohabljene besede, skrčila sem se, kot da je to moj zadnji dan, stojim sredi ruševin, rada bi ti pokazala to obzorje po katerem se vlečejo prebodena telesa, tvoja roka je poškodovana, lomi se odmev besed, besede cvetijo pod plaščem izsanjanega dežja, cvetovi zacvetijo v črnilu, prihajal si s smehom, objemal si preteklost kot otrok, bral pravljice o klovnih in potepuhih, veliko jih je mladih odšlo, pa ne bi bilo treba, pridi sem, poglej razbila sem si obraz, v predalu zažgane slike, krik pozabljenih ustnic, polnočno vino, ob reki igrajo cigani, vedela sem da boš prišel, v slovarju tišine potuje moj oblak, moja školjka je zaspala na vzglavniku mojega otroštva, ko sem mrtva ne spim, ko sem živa spim in vem da lahko sprejmeš, da lahko razumeš glej mrtve so sanje, zapuščena gnezda, ugasla ognjiča, potopljene ladje, hiše brez korenin, ledeno nebo in rabljene besede, naj ti pripovedujem o njej, jo vprašam? daj pripoveduj mi s svojim vijoličnim nasmehom, ti s tvojo raztrgano dušo, s pogledom in nogami kradeš prostranstvo, razmetane drobtine tonejo, pripoveduj mi o njej, pripoveduj mi o vsem, o vsem, resničnost je skrita v svetlobi, poglej me razbila sem si obraz s temi prekletimi drobtinami, povej mi preden padem v pajčevino lastnih misli, rana moja.

in vendar

besede zgrešijo, vse napalmske besede, podle, dobrovoljne, dišeče strahopetne, prešerne, pozabljive, prežvečene, goljufive, rimane,
prazne, zgrešijo, perverzne, prašne, lažnive, obupane, bele, boleče, zamujene, bojazljive, zgrešijo, puhle, plehke, samotne, klepetave, sončne, tihe, silovite, gluhe, pogumne, hrupne, umazane, erotične, skopuške, zgrešijo, gnojne,
ledene, deževne, mahedrave, sive, skopuške, blazne, utripajoče, glinene,
bolne, zgrešijo, zlobne, jecljave, kurbirske, begave, klečeplazne, duhamorne, lisjaške, morilske, nebeške, mizerne, varne, samotne, krvave, shizofrene, zgrešijo, trpeče, zamrznjene, močne, strahopetne, sovražne, pohabljene, potepuške, brezdomne, mehke, trpežne, slovesne, prašne, rabljene, pozabljive, zgrešijo, zamaknjene, slikovite, prerojene, abortirane, suhoparne, žalujoče, sončne, dušebrižne, blodne, šušmarske, bojazljive, sanjske, raztrgane, kratkovidne, zgrešijo, nezrele, pikolovske, bistre, spolzke, bodrilne, vetrovne, strahopetne, deževne, duhamorne, razgaljene, bojevite, iskrive, pohujšljive, ognjevite, brezvoljne, odbijajoče, hropeče, zgrešijo, na vratih pekla spoznanja, da je vse zaman, vse te odvečne, nabuhle besede vržene v praznino, v ogenj pozabe, vse te besede, vsa ta rek, ta splet norosti in bolečine, zaman je, besede zgrešijo, in vendar.

povej mi

povej mi nevidni gospodar svetlobe in teme, kaj se skriva pod to počeno fasado, nič ni odločeno vnaprej, vse se dogaja brez razloga, james joyce oblečen v belo mlekarsko obleko, bela barva odseva črke, franz kafka zaman prosi za ogenj maxa broda, opevane nore, laure in julije živijo v sivini večera, odsevi in odmevi, oči, ki strmijo v večnost, ta čudoviti nič in mrtva roka, ki se oklepa kozarca, povej mi.

svetloba teme

si srečen preden odpotuješ, nihče ti ni odpoljubil bolečino brazgotin, prst, ki se drobi v dlaneh večera, slutnja kot senca, ta samotna zgibanka, klovni, ki sanjajo cvetove okovane v led, nemir, stojiš na čelu vrste, še včeraj otrok, okno neba, usta praznine, tema svetlobe, svetloba teme.

nič

osamelo ugasnjen, ohromljeno otopel, prazno strmim v pozabljene predmete, srebrna luna spi v naročju bele noči, zaman se poskušam spomniti kaj je na sporedu, življenje je kot svetloba sveče, veter pozabe in nič.