(odlomek iz pesnitve pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2011)
VESOLJŠČICE
Čez mnogo let, ko dež zaceli rane
in je sonce tisto, ki posrka solze s trav,
iz raspok in špranj že davno posejanih
vzklije klasje nekoč obljubljenih spoznanj.
Veter veje čez obzidje srca in duha,
v dlani je skodelica in v njej smehljaj,
kaplje, ki se točijo v čas, trkljajo misli,
dan je ves opran in spravljen pod odejo.
V kamen vtisnjen moj obraz molči,
če pogledam v ogledalo pa vse v njem kriči,
dober dan, odsev neba, v pogledu jutra,
svetlečih se oči, glej, v duši se dani.
svetlečih se oči, glej, v duši se dani.
Ksenija Zmagaj
O avtorici
Deli z drugimi
Poezija & Proza
Naj dežuje, Lilijana Homovec
23/08/2026
Jaz in čas: črke enostavne, Vanja Čibej
01/08/2026
P kot Pika, Klavdija KIA Zbičajnik
09/07/2026
Hrib ima oči, Lilijana Homovec
06/07/2026
