Kako v skodelico kavno 
nalito drugačnost izpiti, 
ko od brega do brega, 
čez oči mrak, tema lega. 

Kako iz gomoljev sveta, 
na pladnju dlani ponuditi 
solze srebra in zlata 
in z njimi seči v središče srca. 

Kako razodeti razkošje, 
posebno, enkratno, temu in tem, 
ki je v sivini vsega brezoblično, 
v vsem vsemu enako. 

Kako se upreti madežu 
sodbe brezbrižne, krivične, 
ki v ljudi svojosti svoje, 
boleče kamenje meče. 

Kako razdajati jaz vsem tako, 
da bo razumljeno in dojeto, 
kakor vse ve in razume nebo, 
ko s soncem v sebi, gre svojo pot. 

Kako oči, ki ne vidijo, 
razsvetliti z lučjo, 
da bi uzrle čudežnost 
slehernosti v različnosti. 

Kako razumeti življenje 
v popolnosti obstoječega 
s priklonom pogumu, 
bolečini, trpečemu. 

Kako s sveta pregnati 
nestrpnost mračnjaštva, 
ki kuje okove, kuri grmade 
in bisere meče v smetnjake. 

S čim se dotakniti središča 
vesti zaslepljenih ljudi, 
da bi vedenje teh, ki vedo, 
vsem s sprejetostjo tlakovalo pot. 

Dni ne preštevaj v času
temveč jih živi s tem,
kar čutiš in veš,
kar ljubiš, dihaš in si.

Čez omejeno zadrtost
trikrat črto potegni,
in jo izbriši, izniči
in sebe zastavi za misel.

Lepoto neguj kot svetinjo,
lepoto duha in bistva vsega,
ki sama po sebi nudi žarenje,
da vse naokrog spreminja v sanje.

Vse se spreminja v prostoru in času,
vse se pretaka, prehaja,
iz kaplje v kapljo tako,
da ostaja neskončno živo.

Kar si sedaj, potem več ne boš,
ker trajanje traja kakor nebo,
brez konca in kraja, zdaj in nato,
v vseh svojih utripih in vdihih, zlato.

V nešteto obrazih bivanja, bitja,
v krogu brez začetka in kraja,
sebe spoznaš kot tiktakanje vode,
vselej v teku, vselej pretakanje.

S svojo vsebino polniš posode,
ki prazne k tebi dvigajo roke,
nato lačne nahraniš tako,
da postane dosegljivo nebo.

S soncem v očeh,
poglede prižgeš kot kresnice,
ki v letu zrcalijo ptice,
da svetloba postane resnica.

Preštevaš cvetlice in cvete,
dva nista enaka
vsak svojo pesem poje tako,
da se drugače dotika zemlje.

Še kamen je kamnu različen
v mehkobi, obliki in v biti,
vsak drugače se dlani prileže,
vsakomur zgodbo drugače napiše.

Poti so različne tako,
da vsaki stopinji ponujajo hod,
da z njim zaznamuje
tok stekanja v krog.

Od rojstva do rojstva,
mineva trenutek kot večnost,
od iskanja resnice vse do spoznanja,
brez konca vzletajo ptice.

Čas časa si vsakdo
po svoje napolni
in s sabo izmeri,
kakor odmev, ki se vrne.

Razkuštrane misli počešeš,
da zmorejo biti vsem prav
tako in drugače z njimi
njivo poseješ, da seme vzklije.

Domišljijo in sanje in znanje
z žlico srebrno zajemaš,
na poljih brezmejnih rojevaš
in pričujočim svetlobo ponujaš.

(ODSTIRANJE 2014) in dandanašnji