Aleluja, končno smo v oranžni fazi, in zdaj lahko zadihamo s polnimi pljuči. Še policijsko uro odpravijo in vojla – spet se bomo vrnili v normalno življenje. Na političnem parketu z rdečimi preprogami pa se itak ni spremenilo skoraj nič. Zanje ostaja vse isto. Parlament še stoji, njihovi stanovalci tudi, imajo redno plačo, ki jo vsake toliko nekoliko ogrozijo razno razne aferice, včasih opozicija malce okrca koalicijo, mediji so nemočni, nenehno pod udarom, ljudje se ne spravimo na ulice, bojimo se pretiranih izbruhov nezadovoljstva, bognedaj kakšne revolucije, da ne bi bilo še več žrtev, kot jih je. Kolo sreče se vrti za nekatere hitreje, za nekatere se sprevrže v tragedije. Kulture skorajda ni več, to so najprej oskubli, predvsem tisto, ki ne ustreza političnim veljakom – to enostavno izbrišejo in jo podrejo – kot bi rekel keks, stavbe padajo, Rog je padel, ljudje pa se nimajo kam poskriti pred budnimi očmi velikega brata. Vsak protest je hitro zatrt, na ulice pošljejo robokope v popolni bojni opremi in ljudje se odmaknejo, vsak posameznik na svojo stran, saj imamo strah pred policisti globoko vsajen v male možgane. Nihče nima rad kazni in posledično dolgov na svoje ime, kajti država zaračunava 10 % letne obresti!!! in hitro se zgodi, da se teh dolgov ne morejo otresti celo naši praprapravnuki. Tako policajev nikakor ne moremo imeti za svoje zaveznike in varuhe, čeprav jih nekateri skušajo prikazati tako. Morali bi biti na strani ljudi, saj jih mi plačujemo, država je le institucija, posrednik. Voditelji, ki smo jih “izbrali” naj bi poskrbeli, da se denar pravično razporedi tam, kjer je to potrebno. V državni blagajni se obrača ogromna količina denarja, da ko pomisliš, koliko denarja se nabere iz davkoplačevalskega žepa, se ti zavrti v glavi. Blagajno bi morali upravljati pametni ljudje. Pa … rezultat je, kar je, in baje se povečuje dolg na prebivalca. Zadolženi so tudi otroci, ki se še niso rodili. Tako je stanje države, ki je prerasla obdobje zgodnje mladosti in zdaj bi morala biti v obdobju največje plodnosti. Pa … se predstavniki oblasti obnašajo kot razvajeni otroci, nekdo je izjavil, da so naši politiki popolnoma infantilni (lep izraz). Ker sem v letih, ko že veliko stvari pozabim, tudi takih pomembnih. 

Kakorkoli že, trenutno stanje se kaže približno tako, kot sem ga opisala zgoraj. Sklenila sem, da bom v svojih blogih najprej napisala povzetek meseca, potem pa napisala nekaj, kar se v tem času dogaja meni, pa verjamem še kateri drugi ženski predstavnici. Imam pa že idejo o kateri bom pisala naslednji mesec. Pisala bom o zadnji akciji o pravicah žensk, ki je že danes močno aktualna, a se komaj razvija v glas ljudstva, kajti ideje so prastare, čas je, da se nekaj iz vsega tega rodi, saj so tudi že izborjene pravice žensk ogrožene iz vseh strani. 

Predolga sem … ne boste me brali … pomislim. Ok. Naj na kratko povem, kaj se mi je dogajalo ta teden. Malo sem se sprostila od vseh teh ukrepov in se obnašala malce nerazumsko. Ja, a ni to normalno obnašanje nekoga, ki se je dokaj strogo držal vseh napotkov in pravil, ki so nam jih postavili in določili, da ne širimo okužb naprej in da nismo neodgovorni do drugih, če nas že zase nič ne briga. Ok. Šla sem na obisk k svoji prijateljici, takoj potem, ko sem opravila svoj obvezni polurni sprehod. Saj imam masko in ne bom se objemala in z njo poljubljala, si mislim. Pri njej sem se zadržala kar veliko časa, po tolikšnem dolgem odrekanju nastopi težko pričakovani čas in zavore popustijo. Klepet na klepet in seveda sem potem, ko še nisva izčrpali vseh tem, morala pohiteti, da ne kršim policijske ure. Prijateljica mi je rekla, da me čaka čudovit sprehod, ker je ravno mlaj. Hmm. Tako sem mislila tudi jaz. In sem šla. Vse bi bilo v redu, če me ne bi tik pred mojim blokom poklicala neka druga moja prijateljica, ki bi zagnala krik in vik, če se ne bi takoj oglasila. Klicala me je in jaz sem se oglasila. Bil je video klic. Temno je bilo kot v rogu, toda kaj bi lahko bilo narobe, če se tudi sama lahko preizkusim v rokovanju te naprave, tako kot to vidim pri mladih ljudeh. Oni hodijo, gledajo v telefon, se pogovarjajo in instinktivno opazijo ovire, ki jim stopijo na pot. Telefon je torej žarel, vse okoli pa črna, da bolj črna tema ne bi mogla biti. Začutila sem nelagodje, uspelo mi je reči, da jo bom poklicala takoj, ko pridem domov in že sem z nogo zaznala robnik pločnika in poletela kot ptica, pristanek pa je bil nekoliko neroden in trd, nič kaj ptičji. Obležala sem na pločniku, ni me prehudo zabolelo, lahko sem se ozrla naokoli, če je kdo spremljal moj padec. In sem se oddahnila, nikjer žive duše. Napol leže, napol sede, sem nemudoma preverila, ali so moje hlače še cele in če je telefon odnesel brez praske. Na srečo so vsi predmeti vdano prenesli padec, ko zaslišim glas moškega: “Gospa, je vse v redu z vami? Rabite pomoč?” Seveda, nisem ga opazila, ker je bil vizavi s krajem nesreče, jaz pa sem pogledala le levo in desno in na črno temo ne smem pozabiti. Še preden je izrekel stavek do konca, sem bila že pokonci in mu rekla: “Padla sem, ni hudega. Hvala.” Fant je nato, najbrž si je oddahnil, pozdravil, in odšel svojim opravkom naproti. Še so dobri ljudje! Čas bi bil, da bi bolj množično stopili skupaj in naredili nekaj, da prekinemo dejanja samodržcev. 

Take in podobne jih špičim. Pa saj Viktorija ne bi bila Viktorija, če bi mi šlo kot po maslu. Za lepim dogodkom vedno pride nekaj, kar te lopne po glavi in postavi na trda tla. Dokler je samo boleč padec in so kosti cele, je vse ok. Dokler je telefon cel in se hlače ne raztržejo, je pa višek sreče. Tako, da se nimam kaj pritoževati.