saj me ne mika
v temo
in samoto
ob tej uri
ko ob cestah
na vzglavnikih
ležijo hiše
ležijo drevesa
ležijo smetnjaki
ležijo otroška igrišča
še zvezde ležijo
na robu
pernatega neba
in čisto na koncu
kjer ni več nobene
roke
leži svetloba
in čaka
da pridem z lisicami
in uklenem
to temo
to samoto
ki polega vse
ker so hiše same
ker so drevesa sama
ker so smetnjaki sami
ker so sama otroška igrišča
in čisto na robu
so same zvezde
v temi
v katero ne grem
*
Vesna Šare
O avtorici
Deli z drugimi
Poezija & Proza
Molk je zlato, Lilijana Homovec
04/10/2026
Nazaj v sedanjost, Lilijana Homovec
18/09/2026
Urša Cerar: Budnica in Vračevska
09/09/2026
Naj dežuje, Lilijana Homovec
23/08/2026
