nikoli ne boš vedel
kako zelo
počim
in se razletim
v najine pesmi
ki so še edine
preživele
*
tole med nama je moja kri, gospod.
na pokvečenem kolenu gomazi
kot osa na stojalu, se napenja in
kliče bojevnike, staroste in divje
mladce drevesnih pomladi.
ne bo te preplavila in pokončala.
ne bo ti iz ust jemala plašča,
ne bo zagrinjala svojih lakot.
ne bo krotila tvojih konj, ki si jih
včasih jahal, mrk in bled.
v noči stoterih pesmi ne bo kradla
besed in jih posvojila, da bi čepele
pri njej kot sonca v pečici.
moja kri ne bo tekla, gospod.
počasi kot poslednji dih
bo zdrknila v misel, s katero
se dotikaš v boju s seboj. *
* iz zbirke “Soba za dež”
*
vsi otroci ne plešejo
je rekla deklica z roko
ki jo je vrgla preko stola
da je bingljala še dolgo potem
ko je ni bilo več v sobi
ne smejejo se
je rekla z napačno stranjo krožnika
ki ga je ogledovala z mislijo
da bo kmalu večji
in iskala kvas v njem
ne igrajo se na snegu
je rekla v obleki
ki je obvisela na obešalniku
rahlo in počasi se je dvigoval
tako moder
in suhljat
ne poznajo barv
je rekla v prostoru
z vlažnimi znamenji
ki so na stene narisala
črno posteljo in luknjo
v kateri so se kopičile
reklame za odeje
ne hodijo na športne dneve
je rekla z boso nogo
ki je znala preteči razdalje
od ene do druge teme
vsi otroci ne bežijo pred tabo
mi je rekla s pogledom
ki se ni ustavil
in se naslonila name
Vesna Šare
