(ljubezenski roman v kratkih zgodbah - odlomek)

Razcepljena zgodba

(začetek jeseni 2022 na vzhodni strani Alp) 

Zadnji koščki sonca so osvetljevali njene lase, spete v rahel čop, iz katerega so se izmuznili tanki kodrasti lasje, ki so bili videti kot bi ne bili njeni, kot bi ne pripadali čopu, spetemu z zaponko, in ki so se vidno upirali rahlemu, še vedno poletno toplemu vetru. Sedela je na klopi pod drevesom, povzdignila oči v krošnjo, listje je že rumenelo, toda še vedno so se trdno držali na veji kot bi želeli tam obstati za zmeraj. “Kakšna podobnost!” je Lili rekla na glas.
Ona in on ali on in ona sta med večletnimi premori, ko se nista slišala, niti videla, končno dopolnila, on – 74 let in ona – 73 let. Ona se je v letu dopolnitve omenjenih let spomnila nanj in to v trenutku, ko je izjavila – kakšna podobnost – prav na današnji, septembrski dan, in spreletela jo je misel na obljubo pred mnogimi leti. 
Lili je poklicala Ernesta in dogovorila sta se za klepet ob kavi in vse skupaj je izgledalo popolnoma naravno, kakor da bi se videvala ob rednem ritualu pred odhodom na tržnico ali podobnim vsakodnevnim opravkom.
“Še ste živi!” jo je pozdravil. 
“Obljubili ste mi, da me pokličete, ko boste začutili prve znake starostne pozabljivosti!” mu je rekla. 
“Tega pa nisem nikoli obljubil!” je rekel on. 
“No, saj …” je rekla nalašč nekoliko obotavljivo, ali še bolje, sočutno tiho, kar ga je nekoliko razjezilo in raztreslo, če gledamo z vidika njegovega splošnega počutja, kajti počutil se je zdravega in še vedno fizično in umsko mladostno močnega. Ernest vsekakor ni imel starikavega obraza in nikakor ni bil videti betežen moški, izžareval je vitalnost, ki je kar puhtela iz njega, da je Lili postala, poleg vsega, še zavistna. Kakorkoli že, Ernest, ki je presenečenje hitro zakril, jo je pogledal in čakal na nadaljevanje.
Še vedno ni spremenil svojih navad, čaka na pojasnilo, zato je rekla: “Pač, pred več kot dvema desetletjema, sva si obljubila, da se pokličeva ob prvih znakih demence. Pa ne samo to. Zmenila sva se, da greva na jesen v hribe, v kakšno kočo ali bivak, kjer bi preživela zimo. Obljubili ste mi, da mi boste nekoč pokazali macesne, na katere vas vežejo lepi spomini. In da bova pisala vsak svojo knjigo, dokler naju dokončno ne zapusti zdrav razum!”
“Ničesar takega vam nisem obljubil!” je rekel. 
“Prav! Kaj se vam zdi ideja? Zima bi morala biti ostra in zasnežena. Saj letos napovedujejo ostro zimo, a ne? Jaz bi kuhala, no, mogoče kdaj tudi vi, in tudi skrbeli bi, da naju ne bi zeblo in pisala bi samo takrat, ko se nama bi zahotelo.” 
“Ideja je nerazumna,” je še rekel, medtem ko je pomignil natakarju za plačilo: “Se slišiva – kmalu!” in odšel. 
Tu se zgodba razcepi. 
Romantično nadaljevanje: 
Še isti večer jo je poklical in ji rekel: “Pripravite kovčke in seznam hrane, ki jo bova vzela s seboj. Če se strinjate, odrineva na pot čez deset dni.”
“Tako hitro? Pozabila sem vam omeniti, da na seks z vami ne pristanem, hotela sem reči, da nisem kakšna stara pohotnica, pravzaprav, seks se mi dobesedno upira, oziroma …” je uspela izustiti, a Ernest je že prekinil klic in seveda ni vedela, kaj od vsega povedanega je slišal. 
Ne glede na to je Lili začela pripravljati seznam reči, ki jih bo vzela s seboj. Take priložnosti ne bo imela več in seveda, nikakor je ne sme zamuditi. Še isti večer je napisala kratko pismo svojim otrokom in preprala obleke, ki naj bi jih vzela s seboj. Za vsak slučaj je pripravila tudi rjuhe in spalno vrečo in plinski gorilnik. 
Z Ernestom sta zimo preživela v pastirski koči. Ni šlo brez zapletov. Med potjo so se zgodile nenavadne reči, tudi ta, da se je Lili na skrajno neprimernem prostoru sesedla na tla in trmasto vztrajala, da ne bo naredila niti koraka več, da bo, kar tam, sredi skal, počakala na gorske reševalce, ker je bila pot preveč prepadna in prezahtevna, pa čeprav nikoli ne bo videla macesnov. Reševalcev ni bilo treba poklicati in seveda je macesne nato videla v vsej njihovi mogočnosti zlatorumenih iglic.
Tu se se vrnimo na zadnji uvodni stavek: “Se slišiva – kmalu!” in nadaljujemo z: Razumnim nadaljevanjem. 
Lili je sredi noči zbudil zvok iz računalnika. Ernest ji je napisal mail, da ji je že zdavnaj povedal, naj raje neha romantizirati, da pa ji bo odgovoril na vsak mail, če ga bo le vsebina pritegnila. 
Lahko pa zgodba pelje v stvarno nadaljevanje. 
Lili začne pisati spomine v svoji mali sobi. Ko ji zmanjka snovi za pisanje, se odpravi na klopco pod drevo, upira pogled v krošnjo mogočnega drevesa in sanjari. Včasih k njej prisede kakšna gospa, s katero prijetno kramlja, včasih pride Đoni – znanec iz otroških let, ki ji vedno spelje evro za kavo iz bližnjega avtomata, nato pa ji natrosi vse podrobnosti, ne o svojem, temveč o njenem življenju, tudi tiste nadrobnosti, za katere misli, da so se ji zgodile, pa se niso. Pri tem je tako dosledno glasen, da se sliši njegov glas vsaj tri metre naokoli in seveda, ker je veliko odvisno od gibanja zraka in tvega, da ga nihče ne sliši, večkrat ponovi izrečeno. Lilino življenje medtem teče po ustaljenem ritmu, med izmišljijo in resničnostjo. 
Malo verjetno, vendar možno nadaljevanje: 
“Se slišiva – kmalu!” je rekel in odšel, se čez nekaj trenutkov vrnil in rekel: “Čez deset dni pride po vas taksist, okoli dveh zjutraj. S seboj vzemite le denar in manjši nahrbtnik s stvarmi, ki jih ne morete pogrešati. Za vse ostalo poskrbim jaz. Počakal vas bom ob vznožju poti.”
“Nemogoče! Tako hitro?” On se ji je le nasmehnil in odšel.
Čas avanture je napočil, in kot je rekel, je natanko ob uri skozi okno ugledala žaromete, ki so osvetljevali temno noč. Bil je taksist. Za Lili se je tisto noč izgubila vsaka sled. 
Postmodernistično nadaljevanje: 
Na tem mestu se lahko domišljija v vsej njeni bujnosti razbohoti do same dekadentnosti. 
Tu pa se zgodbe spet združijo. 
Ne ve se natanko, ali je bila Lili srečna v jeseni življenja, ve se pa, da večine svojega življenja ni dopustila, da bi bila srečna, toda če se ozre nazaj, v preteklost, lahko ugotovi, da bi bila lahko večkrat zadovoljna, saj se ji dogodilo veliko nerazumljivih, vendar zanimivih reči. 

(Kam se nagiba Lili in kam Ernest?) 

(nadaljevanje kmalu sledi)

Vanja Čibej

O avtorici

Vanja Čibej (1959, Koper), univ.dipl.ing. tehnologije prometa. Večino let je delala v informatiki kot programerka in skrbnica informacijskega sistema za špedicijo, od leta 2021 je upokojena. Piše pesmi, kratko prozo in kolumne. Je soustanoviteljica spletnega časopisa in urednica za literaturo za Spletni čas. Od leta 2013 vodi šolo kreativnega pisanja in je avtorica spletnega priročnika 365 tem za kreativno pisanje. Svoje pesmi in kratko prozo objavlja v različnih literarnih revijah in na slovenskih portalih.

Objavljena dela:
2012: Pesmi v zvezku, Društvo za višjo kakovost življenja Bona, Koštabona, junij
2012: Pesmi, JSKD RS – revija Mentor, V zavetju besede
2013: Pesmi in kratka zgodba – revija Fontana
2013 -: Pesmi, portal pesem.si
2013 -: Potopis Camino, revija Svet in ljudje, od januarja – septembra
2014 -: Pesmi, kratke zgodbe, Spletni čas
2015: Pesmi, revija Apokalipsa, september, oktober
2022: 1. nagrada za pesniški prvenec Sprehajanje, Kulturni center Maribor
2022: Knjiga: Pravljica za otroke: Frido Bosagen, kačja roža, Kulturno društvo VNL
2022: Kratka zgodba, Spirala, revija o literaturi in kulturi, Splošna knjižnica Slovenske Konjice

V pripravi za tisk:
Zbirka pesmi: Sprehajanje
Zbirka pesmi: Lo Šu

Neobjavljena dela:
Pesmi: Tako te čutim, včasih
Zbirka kratkih zgodb: Sprehajanje
Roman: O ljubezni spet in spet
Pravljice za otroke z izdelanimi ilustracijami: Družina Bosagen, Vesolje in fotosinteza; Družina Bosagen, Polet v svet; Fridika Bosagen, Zima prihaja
Pravljice za otroke: Strašna Buba, Gal in Evelin

Vanja Čibej, foto: Nika Korsič, 9.2.2022

Vse njene prispevke  za Spletni čas si lahko ogledate v blogu. KLIK na spodnjo fotografijo!

Deli z drugimi

kultno

Zeleno, ki te hočem zeleno

sledi nam

facebook

twitter

instagram

Mi pišemo

OLYMPUS DIGITAL CAMERA