(ljubezenski roman v kratkih zgodbah - odlomek)

Lastnica tatooja

(Zgodba se dogaja medtem, ko se je življenska doba obeh spolov zmanjšala za skoraj eno leto na račun pametno-neumnega virusa, ki je pobil veliko starcev in stark in veliko takih, ki so komaj prestopili prag starosti. Če je bil prej virus neumen, ker mu je ob smrti ljudi zmanjkalo hrane in s tem obsojen, da tudi sam umre, se je v tem času spametoval in v tem času ne pobija več ljudi za vsako ceno.Vir: po spominu iz tabloida) 

“Treba je priznati, da je star človek grd!” je rekla neimenovana in v dokaz privihala rokav ter si s palcem in kazalcem stisnila kožo, ki se je nagubala kot meh harmonike, “Ne reci mi, da je to lepo, da so gube znak modrosti in da je modrost že sama po sebi lepa,” je nadaljevala z glasom, ki ni trpel ugovarjanja. 
“Eh, ja, meni se ne zdi tako. Tudi star človek je lep, če sprejme svojo starost kot nekaj samoumevnega in njegove gube poudarjajo nasmehe in ne zagrenjenosti in potlačeno jezo na ves svet, kakor da bi se mu godila največja krivica,” je vseeno ugovarjala mlajša ženska. 
“Poslušaj, draga moja, že od štirinajstega leta, ko sem prebrala Lolito, ne maram starosti in zdaj se dobesedno pogrezam vanjo. Res pa je, da sem mislila, da bom, kot moj oče, umrla mlada. Na starost nisem pripravljena in pika!” 
Mlada ženska je nestrpno pogledala na uro in prav s takim glasom rekla, da se ji mudi po otroka v vrtec in da vedno znova razpredata o istih stvareh, o stvareh, na katere nima nihče vpliva, da bi jih spremenil. Odšla je. Neimenovana je obsedela na stolu. 
Seveda, imamo vpliv! Verjamem v znanost in verjamem, da bodo nekoč našli eliksir mladosti! Ni vrag, da ga ne bi! Mogoče ne v tem času, ko živim, dekle pa ga bo morda še ujela. 
Potem je sedla za računalnik in preletela maile, ko je v naslovu prebrala: Rezultati natečaja za pesniški prvenec; svojo zbirko pesmi je namreč poslala na razpis, samo zato, da bo lahko imela razlog za tarnanje, da starih piscev pesmi nihče niti ne povoha, kaj šele, da bi jim podelili kakšno priznanje in če se sama iskreno zamisli, si pesniški prvenec dejansko zasluži mlad človek, ne pa nekdo, ki je v mladih letih nekaj malega pisal in nikoli kasneje ni dokazal dovolj talenta. Kliknila je na mail in brala in videla besedilo, kjer je bilo jasno napisano, da so podelili prvo nagrado prav njej. Nemogoče! Zagotovo so se zmotili! je bila njena prva misel, ko je vedno znova prebirala besedilo in nejeverno odkimavala z glavo. Njeno ime je in navedena je prva in jasno piše, da je dobila prvo nagrado. Celo lastno ime ji je takrat zazvenelo nekam tuje, kot bi ne bilo njeno. Toda srce ji je začelo igrati, pomalem razbijati in naenkrat se ji je zdelo, da ji bo prebilo prsni koš in se končno znebilo utesnjenosti med vsem odvečnim tkivom, ki se ji je ovijalo in nabiralo že kar spoštljivo število let. 
*
Starost ni nujno modrost, namreč prav pred nekaj dnevi sta si s prijateljico omislili tatoo, ja, pravi tatoo na kot meh nagubano kožo. Mladi moški, ki ji ga je delal, je rekel, da bodo morda potrebni popravki, ker je koža stara, a da bo s končnim rezultatom zadovoljna. Ljudje si tudi pri devetdesetih naredijo tatoo, v primerjavi z njimi je prihodnja lastnica tatooja za celo generacijo mlajša, jo je spodbujala lastnica studija. A moški je, takoj z naslednjim stavkom vse pokvaril, češ da ima petinšestdeset let, kajne? “Ne, nimam jih petinšestdeset, niti še triinšestdeset let jih nimam!” mu je takrat odgovorila, pa ji je mladenič rekel, da saj je itak vseeno, nekaj let gor ali dol, dodal je še, da je bil dokaj blizu. Ni vseeno, še posebej, če mi dodajaš leta, boš že videl, ko boš star! si je mislila, vendar se je samo nasmejala in mu prikimala. Ni želela razpredati svojih misli, kaj šele, da bi jih izgovorila, saj bi tvegala pikrost, kar se ji je zadnje čase dogajalo bolj pogosto, ampak tokrat je bila bolj previdna, namreč, on je v roki imel mašinco, ki je zbadala bolj, če je pritisnil in bolj, če je tatoo senčil. 
Če se je zaradi nerodnosti, ki jih izrečejo mlajši ljudje starejšim, včasih še dolgo vznemirjala, ji je z leti uspelo ta čas skrajšati, kajti ugotovila je, da je na ta način življenje lažje, in sčasoma ji je uspevalo užaljenost hitro zatreti, pogosto tako, da je sama spregovorila o tegobah starosti. 
In danes je srečna lastnica tatooja in lastnica prelepe novice, da bo končno lahko prijela v roke tiskano knjigo na kateri bo pisalo njeno ime, ki ji ne bo zvenelo tuje in to po dolgih letih, ko se je skoraj sprijaznila, da bodo njene pesmi obležale v predalu. Kako nenavadno in kako prepozno! Kratek hip sreče je zamenjalo obdobje tesnobe. Obdobij tesnobe se ji nikakor ni uspelo znebiti in jih nekam vreči. Ne zaslužiš si nagrade! Zanič si, nekdo bi rekel, da si nečimrna v tistem arhaičnem pomenu besede! In prestara si! so jo obletavale misli kot brenčeče muhe, ki so se na pomlad zopet pojavile v stanovanju ali kot kričeče srake, ki so se še bolj namnožile v času karantene. Srake in muhe, povsod same srake in same muhe, poleti še tigrasti komarji, ves čas se ponavljajo, celo v njenih besedilih, da postaja resnično strašansko dolgočasna, si je še mislila. 
Pa se vrnimo na začetek. Lastnica tatooja, ki ne želi biti imenovana, je nato, ko je mlajša ženska odvihrala po svojega otroka v vrtec, kot kup nesreče obsedela na stolu. Morebiti je za hip celo zadremala, zagotovo pa se ni tako energično odpravila novim dogodkom naproti, kot je to storila mlada ženska. Naenkrat je ugotovila, da sedi pred računalnikom, nekaj jo je zaskelelo in spomnila se je na tatoo. Privihala si je rokav, da bi ocenila, če se njen tatoo lepo celi, toda na svojo grozo je ugotovila, da o tatooju ni ne duha ne sluha. Koža na njeni roki je bila še vedno posuta s pegami, in še vedno se je enako gubala kot prej, toda rahlo skelečega tatooja ni bilo. Zavihala si je še drugi rokav, tudi druga roka je bila nedotaknjena, če odvzame novo nastajajočo starostno pego. Neimenovana je bila presenečena, pa vendar ne dovolj, da bi jo novo odkrito dejstvo posebej spravilo s tira. Kliknila je na mail, in med vsemi maili, ki so vabili v nakup tega ali onega, ni zasledila maila znane založbe. Ali je sploh poslala zbirko na natečaj ali se je le poigrala z mislijo, da bi bilo fajn, če bi še enkrat poskusila? se je spraševala in si nato oddahnila, ko ga je naposled našla.
In ponovno je pri njej vzniknila nečimrnost, tokrat v pravem, lahko bi tudi rekli, v modernem pomenu besede. Njen nadaljni korak je bil naslednji. Poklicala je prijateljico in ji rekla, da bi ji za šestdeseti rojstni dan rada podarila izvirno darilo, na primer tatoo … in že čez nekaj dni je njena namišljena zgodba o tatooju postala resnična. Sorodniki so ji rekli, da postajata s prijateljico otročji. Nič zato! si je rekla. 
S strani založbe je dobila vsaj resen odgovor: “Zahvaljujemo se vam za sodelovanje na natečaju, žal …” Nič zato! si je rekla. 

(v našem okolju je znatno preveč anonimnežev.) 

(nadaljevanje kmalu sledi)

Vanja Čibej

O avtorici

Vanja Čibej (1959, Koper), univ.dipl.ing. tehnologije prometa. Večino let je delala v informatiki kot programerka in skrbnica informacijskega sistema za špedicijo, od leta 2021 je upokojena. Piše pesmi, kratko prozo in kolumne. Je soustanoviteljica spletnega časopisa in urednica za literaturo za Spletni čas. Od leta 2013 vodi šolo kreativnega pisanja in je avtorica spletnega priročnika 365 tem za kreativno pisanje. Svoje pesmi in kratko prozo objavlja v različnih literarnih revijah in na slovenskih portalih.

Objavljena dela:
2012: Pesmi v zvezku, Društvo za višjo kakovost življenja Bona, Koštabona, junij
2012: Pesmi, JSKD RS – revija Mentor, V zavetju besede
2013: Pesmi in kratka zgodba – revija Fontana
2013 -: Pesmi, portal pesem.si
2013 -: Potopis Camino, revija Svet in ljudje, od januarja – septembra
2014 -: Pesmi, kratke zgodbe, Spletni čas
2015: Pesmi, revija Apokalipsa, september, oktober
2022: 1. nagrada za pesniški prvenec Sprehajanje, Kulturni center Maribor
2022: Knjiga: Pravljica za otroke: Frido Bosagen, kačja roža, Kulturno društvo VNL
2022: Kratka zgodba, Spirala, revija o literaturi in kulturi, Splošna knjižnica Slovenske Konjice

V pripravi za tisk:
Zbirka pesmi: Sprehajanje
Zbirka pesmi: Lo Šu

Neobjavljena dela:
Pesmi: Tako te čutim, včasih
Zbirka kratkih zgodb: Sprehajanje
Roman: O ljubezni spet in spet
Pravljice za otroke z izdelanimi ilustracijami: Družina Bosagen, Vesolje in fotosinteza; Družina Bosagen, Polet v svet; Fridika Bosagen, Zima prihaja
Pravljice za otroke: Strašna Buba, Gal in Evelin

Vanja Čibej, foto: Nika Korsič, 9.2.2022

Vse njene prispevke  za Spletni čas si lahko ogledate v blogu. KLIK na spodnjo fotografijo!

Deli z drugimi

kultno

Zeleno, ki te hočem zeleno

sledi nam

facebook

twitter

instagram

Mi pišemo

OLYMPUS DIGITAL CAMERA