(Včasih se komu nasmehne tudi sreča. Metulj je razprl svoja krila in se prepustil gibanju zračnega toka.) 
Če so mnogim ob rojstvu rojenice napovedovale težko življenje s premnogimi križi, je bilo pri rojstvu Martina S.A. popolnoma drugače. Rodil se je kot popoln novorojenček, natanko v tistem dnevu, ki so mu ga izračunali zdravniki. 

Duet 
(“Zdaj gre zares! (kot da bi bilo vse prej samo neumestna šala?!)” so nas bombardirale novice iz dnevnega časopisja. Sodobni plebejci se bomo v kratkem odločali med levim in desnim polom. Kdo bo vodil, kot pest še nerojenega fetusa malo državo, kdo in kaj nas bo prepričalo, da se bomo odpravili na volišča? Trenutno nas mediji držijo v status quo poziciji, namreč, praznik mrtvih je v tem času postal pomembnejši, kot je kdajkoli bil. Čas, ko nas je najedala splošna množična pasivnost in vzpon potrošništva, je bil pasé.) 
Pretekli čas pa ni bil pasé za Lucijo S.A., kajti Lucija je že kakšen teden pred predstavo dveh polov skrbno načrtovala jesenski oddih, tako kot je vsa leta poprej. Lucija je bila oseba precej debelušne postave, vendar se nikoli ni pritoževala nad svojo debelostjo. Rada se je znala pošaliti na račun ogromnih prsi, ki jih je ponosno nosila, kot bi bile največja dragocenost v njenem življenju. O sebi je rada pripovedovala šaljive zgodbice vsem, ki so jo želeli poslušati oziroma vedno takrat, ko je ocenila, da se je družba začela dolgočasiti. Prijatelji so jo zaradi te njene lastnosti imeli preprosto radi in ji oprostili vsa čudaštva, ki jih niti ni bilo tako zelo malo. Silno rada je organizirala zabave, kjer se je obilno jedlo in pilo dolgo v noč. Na njenih zabavah ni nikoli ničesar zmanjkalo, v avtu, v velikem enoprostorcu, je v prtljažniku imela vse, kar bi morebiti njeni gostje potrebovali. Od protibolečinskih tablet, pripomočkov za prvo pomoč, pa do rezervne obleke za otroke. Niso umanjkali niti dežniki in pelerine za primer dežja, pa še veliko umetnih rož se je našlo v njenem urejenem neredu ter kakšna lizika za sitnobne otroke. Za vse, čisto za vse, je imela rešitev! Kot omenjeno, so bile njene zabave polne razposajenih gostov, ki so želeli pozabiti na tegobe sodobnega življenja in na dolgo osamitveno življenje, ki ga je terjal nespametni virus. Tako je bilo tudi na zadnji, vrtni zabavi. Kot se proti koncu poletja spodobi močna nevihta, so sredi jasnine neba pridivjali temni oblaki, ravno takrat, ko so bili še zadnji prtički položeni na mize, ki so jih pripeljali iz podjetja z vrhunsko all inclusive ponudbo. Zavladala je splošna panika, toda večino stvari jim je uspelo rešiti in seveda, nevihta ni pokvarila zabave, bila je kratkotrajna in velike škode ni povzročila, če izvzamemo ženske salonarje, katerih petke so se pogrezale v namočeno zelenico, tako da so se nekatere gospe sezule in plesale bose. Pa tudi velik bazen je bolj sameval tisti dan, če zanemarimo dejstvo, da je neki deček padel vanj in se dodobra okopal, vse dokler ni skočil vanj tudi oče, kar oblečen in obut v svoji najboljši obleki. Lucija je imela rešitev – trenirko za dečka, očetu pa je dala kar svojo “za vsak slučaj” obleko z bleščicami, ki je dodobra nasmejal tudi bolj zadržane goste. No, kaj si je mislil ob vsem tem deček, ko je gledal svojega smešno oblečenega očeta, je v tem trenutku popolnoma nepomembno. Vsi ti dogodki pa so utrudili Lucijo, da sta z Martinom odšla malo pred najbolj vztrajnimi gosti. Še isti dan, ko ni bilo niti sledu o nevihti in se je travnik popolnoma izsušil in še vedno kazal znake poletnih razpok, sta se z Martinom vrnila na kraj dogodka. Tokrat je bila Lucija oblečena v udobno in dovolj široko trenirko. Na vrtu ni bilo nikogar, pa tudi iz bližnje hiše ni bilo sledu o kakršnem koli življenju. 
“Veš kaj, Martin. Dan je prelep, jaz pa se počutim mačkasto. Privoščila si bom plavanje v bazenu.” Slekla se je do nagega, odložila trenirko in perilo in zaplavala, medtem ko je Martin držeč brisačo, ki mu jo je potisnila v roke Lucija, nerodno prestopal in oprezal za morebitnimi znaki življenja. Ni še dobro preplavala dolžine bazena, ko sta zaslišala zvok avta, takoj za tem glasove delavcev, ki so prišli po mize. Lucija je hip zatem skočila iz bazena, Martin jo je zakril v brisačo, ona pa je polna adrenalina zbežala v avto. Kako je ljubila take trenutke! Vse manj pa jih je ljubil Martin. “Martin, prosim, prinesi mi trenirko!” in Martin ji je prinesel trenirko. 
Pa se zdaj na kratko vrnimo na začetek zgodbe. Omenili smo njene velike prsi, ki so bile zares velike, brez vsakršnih silikonskih vložkov. Lucija jim je posvečala vso potrebno pozornost tako, da si jih je skrbno negovala, jih mazilila in skrbela, da so imele primerno podporo s pomočjo nedrčkov z dovolj širokimi naramnicami, ki je niso žulile.
Vse ostale obleke pa je kupovala najmanj za dve številki premajhne, da so bile njene obline videti naravnost kipeče. Kar je bilo najbolj fascinantno, je vse, kar je oblekla, nosila zelo samozavestno, da je vzbujala veliko zavistnih pogledov žensk, ki se v svoji koži niso počutile dovolj dobro in ki so cenile, pri sebi najmanj izpadajočo lastnost. Toda, ta njena zunanja podoba je bila le kulisa. Lucija se je namreč iz mlade princeske, ki je rada nosila vse, kar nosijo pravljične princese, roza svilene obleke, nabrane v pasu, in okrašene s tilom ter z milion bleščicami, prelevila v resno gospo, ki pa ni mogla skriti svoje ljubezni do ekstravagance in do bleščic. A o tem kasneje. Martin je še nekaj besed izmenjal z delavci, preveril, ali so se še kaj pozabili zmeniti in že sta bila na poti domov, ko je na sredi poti Lucija ugotovila, da ji Martin ni prinesel spodnjega perila. 
“Rekla si mi, naj ti prinesem trenirko!” ji je rekel in na naslednjem odcepu obrnil avto, toda v tem času so pridni delavci že pospravili vrt z bazenom in travnikom in ta je spet sameval, seveda, brez stolov in miz in brez spodnjega perila. 
* 
“Čisto po moško!” je rekla svoji prijateljici, ki sprva ni pomislila na Martina, je prasnila v smeh, ko si je naslikala podobo delavcev, medtem ko so si podajali modrc, velikem kot šotorska krila in manekenske roza čipkaste hlačke in vse skupaj začinili s tipično moškimi dovtipi. In potem sta se skupaj nasmejali do solz. Na vprašanje, ali bo poklicala na priznano podjetje za catering in vprašala za pozabljene predmete, je rekla: “Ma, neeee! Seveda, da ne!” 

(Lucky boy) 
Martin je bil zraven, ko je Lucija pripovedovala, ko sta se smejali, je vse prenašal – kot vedno – zelo stoično. Na zabavi je ves čas pil brezalkoholne koktajle in se, ne čisto prostovoljno, pridružil akciji slovenskih policistov – Slovenija piha 0,0, vse dokler ni nesrečni otrok padel v bazen in v vsem tistem kaosu, mu je nekdo ponudil pravi koktajl, da se je lahko nekoliko sprostil. 
“Na to se pije!” je pomežiknil Lucijini prijateljici in poklical natakarja.
“Jaz ne bom vozila domov!” je nejevoljno dodala Lucija. 
Martin je bil uspešen moški in vedno se je znašel v skoraj vsakem položaju, ne glede, kdo je bil trenutno na oblasti, se je vsak njegov posel prelil v čisto zlato. Kot je bilo videti, je poslovno žilico podedoval od svojih pra-pra prednikov, kajti vsi ostali sorodniki so bili nekoliko povprečni in niso prav veliko dosegli v življenju. Priženil se je v bogato kmečko družino, ki je imela v lasti veliko zemlje in bogastva ni samo ohranil, temveč ga je še namnožil. Enostavno! Imel je dober nos za denar in bil vedno pred drugimi tam, kjer je bilo treba. Ob pravem času in na pravem mestu. Mnogi bi mu lahko očitali skopost, toda svojim sorodnikom je vedno priskočil na pomoč, ko so se ti znašli v stiski, kar je bilo dokaj pogosto. Sicer denarja ni kar podaril, vedno je zahteval vračilo v doglednem času, a brez obresti. Tak je bil Martin. Dober, a ne predober! Včasih bi pomislil, da je ustanovil družinski sklad, katera izključna vloga bi bila pomoč sorodnikom, ki so zabredli v težave.
Lucija se v njegove posle ni nikoli vtikala, saj je vedno lahko pridno nakupovala v Trstu. Ves luksuz ji je pripadal kot osnovna pravica, delala je in denar, ki ga je zaslužila, je lahko porabila zase in za urejanje doma. Toda med epidemijo je ostala brez službe, ne, ker bi je ne bi potrebovali, temveč zaradi njenega psihotičnega strahu pred virusom. Nekega dne je obležala v postelji in bi še danes tam poležavala, če Martinu ne bi dokončno prekipelo. seveda ob prigovarjanju dobronamernih sorodnikov in jo je, nekoliko bolj na silo kot običajno, prisilil, da je odšla k zdravniku, O stari Luciji, vedno dobrovoljni, vedno pripravljeni na humor, tudi črni (talent črnega humorja pa so imeli vsi sorodniki in tudi njuni prijatelji), je nekaj tednov zavračala hrano in vsako pomoč, ni bilo ne duha ne sluha. Zdravnik ji je predpisal antidepresive. Po nekaj tednih se je Luciji stanje vidno izboljšalo, saj se ji je povrnila želja po nakupovanju, ki pa je tem času najglobje družbene pasivnosti, dobila še večje razsežnosti. Martin je zdaj ure in ure posedal v eni izmed tržaških kavarn, ki slovijo po dobri kavi in jo potrpežljivo čakal in v mislih videl, kako se s svetlobno hitrostjo prazni njegov račun, saj zdaj Luciji ni bila dovolj njena kartica, moral ji je izročiti tudi svojo zlato kartico. Kaj je bil razlog, da ji je dal svojo zlato kartico, tega nista razkrila niti najožjemu sorodniku, čeprav je znal potožiti, da Lucija z zapravljanjem denarja močno pretirava, čeravno je pravzaprav vesel, da ne poležava več v postelji in jo lahko pusti za kakšen dan samo. V tem postobdobju se je navdušila nad umetnimi rožami, opazila je, da so se vse njene rože posušile, sama pri sebi pa je ugotovila, skupaj s terapevtom, da nima več časa na pretek, da bi ga izgubljala za negovanje rož, saj jo slednje nič več ne razveseljuje.Tako so se v zadnjem času v velikih kamnitih loncih, namesto istrskih rož, bohotile umetne rože. In res, rože so iz primerne razdalje bile videti kot prave. 
* 
Torej, Lucija se je vrnila na staro pot in si jo dodatno olepšala. Čas pred krizo ni bil videti pasé, njena želja po razsipništvu in zabavi je postajala neizmerna. Za to jesen, si je Martin omislil jesenski dopust kar v Evropi in ne na kakšnem eksotičnem kraju, saj je zadnja leta vreme tudi tu dovolj ugodno, za kar bi se lahko zahvalili podnebnim spremembam. Velike krize, v družini, vsaj za zdaj, ni čutiti! 

(Martin in Lucija sta si zaslužila še kakšen zaznamek v nadaljevanju.)