V prejšnjem zapisu se je naš malček postavil na noge in zdaj z malimi koraki osvaja veliki svet. Pred njim je veliko podvigov in veliko izzivov. Pri hoji je z vsakim dnem spretnejši, poleg tega pa se uči še mnogih stvari, ena pomembnejših je govor. Čeprav je njegov govor nekaj posebnega, nemalokrat nerazumljiv, je njegov besedni zaklad z vsakim dnem večji. Njegova radovednost nima meja in kmalu se znajdemo v obdobju, ki bi ga poimenovala kar »OBDOBJE, ZAKAJ?«. Vse ga zanima, na vse želi odgovor in potrebno je veliko potrpežljivosti in dobre volje, da ga z odgovori zadovoljimo. Veliko je dela z malim radovednežem, obenem pa tudi veliko zadovoljstva. Po prvem rojstnem dnevu se veliko spremeni, saj je to čas, ko gredo prvič v varstvo za dlje časa. Bodisi da gredo v vrtec ali jih čuva nekdo drug, je to obdobje prve ločitve od staršev. Počasi se osamosvaja in nekje pri treh letih starši že iščejo primerne dejavnosti, ki bi otroka veselile in mu ob tem bile v pomoč v razvoju. Gibalne dejavnosti!

Verjetno ni najbolj pomembno, s katero dejavnostjo se otrok ukvarja. Lahko igra nogomet, teče, skače ali pleše. Pomembno je, da v tem početju uživa in se zabava. Vse športe povezuje veliko skupnih značilnosti, vsak pa ima tudi nekaj svojih posebnosti. Med izobraževanjem sem se srečala z mnogimi športnimi aktivnostmi, največ izkušenj pa imam seveda v plesu. Zato lahko rečem, da so posebnosti pri plesu glasba, podkrepljena z ritmom, izraznost in velika mera ustvarjalnosti. 

Otroci plešejo v skupinah in so se prisiljeni prilagajati eden drugemu in skupini. Ko nam uspe ustvariti okolje, v katerem se dobro počutijo, postane socializacija nekaj prijetnega in spodbudnega. Otrok pridobiva samozavest, obenem pa se nauči spoštovanja do drugih, ki mu morda sploh niso podobni. Sprejema drugačnost. Prav tako se nauči sodelovanja z drugimi in mnogih načinov za izražanje lastne ustvarjalnosti. Spletejo se nove vezi in nova prijateljstva. 

Najbolj očiten vidik gibanja pri otroku je motorični razvoj. Triletniki so še vedno nerodni malčki, ki velikokrat padejo, se spotaknejo in ne poznajo svojih gibalnih zmožnosti. Tako kot ravnotežje jim tudi koordinacija povzroča kar nekaj težav. Kljub temu pa se že giblje v ritmu, hitro ali počasi, zna si priboriti prostor in zna se izogniti predmetom ali soplesalcem v prostoru. Ob vsem tem razvija gibljivost sklepov, prožnost mišic in moč hrbtenice (pokončna drža). 

Morda na to ne pomislimo kar takoj, ampak gibanje je izredno pomembno za intelektualni razvoj otroka, za razvoj njegove miselnosti. Z asociacijo prenese v gib že znane stvari iz vsakdanjega življenja. Ob oponašanju živali, rožic ali drevesa, ob opazovanju sveta okoli sebe nastajajo nova spoznanja. Loči veliko od malega, tišino od hrupa, razvija prostorske odnose (daleč, blizu, pod, nad …), uči se imena barv, spoznava glasbo in ritem in veliko, res veliko novih besed in izrazov. Njegova domišljija dobiva nove razsežnosti in postaja vse bolj ustvarjalen. 

O vseh teh stvareh razmišljam, ko se otroci zberejo na prvi vaji. Eni so prestrašeni in se ne premaknejo od staršev, drugi pa brez težav stečejo v dvorano in se ne ozirajo na nikogar. Seveda so vmes tudi tisti, ki se ne pustijo prepoznati že na prvi vaji. Hitro prepoznam očitnega vodjo in najbolj sramežljivega, morda vase zaprtega otroka. Vsi ostali so uganka, ki jo bom reševala iz vaje v vajo. In seveda so tukaj tudi starši. Od tistih, ki so prepričani, da je njihov malček pravi talent, do tistih, ki želijo, da bi otrok talent postal, oziroma ga pokazal. Dejstvo pa je, da vsak starš svojega otroka najbolje pozna in dejstvo je, da vsakega zdravega otroka pritegneta glasba in ritem. Torej na neki poseben način vsak malček pleše že s tem, ko z gibanjem telesa lovi in spremlja ritem. Seveda je to še zelo daleč od pravega plesa in samo čas bo pokazal, koga od njih bo ples spremljal skozi življenje in koga bo zapeljalo v druge gibalne dejavnosti. 

Delo s tako malimi otroki je poseben izziv, ki ponuja neizmerno zadovoljstvo. So kot prazen list papirja, na katerem s časom nastajajo prave male umetnine. Ti mali umetniki vsako uro zbudijo otroka tudi v meni, otroka, ki se z veseljem igra in se ob njih nauči vedno nekaj novega. So pravi vir ustvarjalnosti in dobre volje. Že samo opazovanje njihovega gibanja ima čarobno moč. Res, da so še vedno nerodni, ampak skorajda vsak njihov gib je drugačen in neponovljiv. Brez razmišljanja kako je videti ali kako bi bilo prav. Otrok naredi preprosto to, kar čuti. In to je neprecenljivo. 

Naj zaključim z besedami, ki jih je zapisal dr. Ranko Rajović (avtor knjige IQ otroka – skrb staršev): »Otroci, ki se premalo gibajo, so prikrajšani za pomembno možgansko stimulacijo in tvegajo kognitivni primanjkljaj, težave z govorom, branjem in koncentracijo. Zato velja osnovno pravilo: za vsako uro, ki jo otrok presedi, se mora nato dve uri igrati. Zunaj – na igrišču ali v naravi.« 

Meni je to pravilo všeč. Pa vam?