V okviru 14. Letnega kina Silvana Furlana je v nedeljo, 26. julija 2026, v novogoriškem EPICentru svetovno premiero doživel dokumentarni film Sence tišine režiserjev Jureta Krefta in Darka Sintiča. Film odpira prostor osebnim in družinskim zgodbam z obmejnega območja Slovenije, Italije in Avstrije, ki so predolgo ostajale neizrečene.

Letni kino Silvana Furlana, ki ga organizira Kinoatelje, je letos doživel že svojo 14. izvedbo. Osrednja novogoriška Ploščad Silvana Furlana se je med 25. in 31. julijem znova spremenila v prizorišče filmskih večerov, v primeru slabega vremena pa so se projekcije preselile v EPICenter na Trgu Evrope. Med izbranimi filmi je posebno mesto pripadlo dokumentarcu Sence tišine, ki je na festivalu doživel svetovno premiero.

Zgodbe, ki segajo v sedanjost

Petinsedemdesetminutni film režiserjev Jureta Krefta in Darka Sintiča se posveča zamolčanim zgodbam obmejnega prostora med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Njihove posledice se niso končale s preteklimi političnimi pretresi, vojnami in spreminjanjem meja, temveč segajo tudi v življenje današnjih generacij.

Film daje besedo sogovornikom z različnih strani meje. Spregovorijo o družinskih spominih, zgodovinskih travmah in molku, ki se je pogosto prenašal iz roda v rod. Med sodelujočimi v filmu je tudi Manca Švara. Njihove pripovedi niso zgodovinska razprava v običajnem pomenu besede, temveč izkustvena resničnost ljudi, katerih življenja so zaznamovali dogodki, o katerih se dolgo ni govorilo.

Prav zato film ne išče ene same, dokončne razlage preteklosti. Posluša posameznike in priznava, da zgodovina ni sestavljena le iz dokumentov, datumov in uradnih razlag, ampak tudi iz spominov, strahov, izgub in tišin.

Tudi tišina meče senco

Tišina je lahko potrebna, toda obstaja tudi tišina, ki se boji spregovoriti. Človek molči, ker ga boli, ker ne želi drugih obremenjevati s svojo travmatično izkušnjo ali ker se boji odziva. Boji se, da mu bodo rekli: »Saj ni bilo tako hudo. Saj ni res. Vse je nastalo le v tvoji glavi.«

Toda tudi tišina meče senco. Vpliva na človeka, ki bi rad spregovoril, pa si tega ne upa. Ko svojo bolečino podelimo z drugimi, pogosto postane lažja. Verjamem, da je bilo ljudem, ki so v filmu spregovorili, po dolgih letih molka vsaj nekoliko lažje. Pretrgali so tišino in stopili iz njene sence.

Ni bilo lahko spregovoriti, bilo pa je nedvomno odrešujoče.

Irena Urbič je po ogledu zapisala: »Smiselno bi bilo, da ta film vidijo vsi slovenski srednješolci in vsi študentje iz pokrajin, ki jih je film zajel.«

Te besede dobro povzemajo pomen dokumentarca. Film namreč ne govori samo o preteklosti obmejnega prostora, ampak tudi o tem, kako to preteklost razumemo danes in kaj se zgodi, če jo prepustimo molku.

Premiera, ki bi si zaslužila več pozornosti

Na projekcijo so bili povabljeni tudi mediji, vendar je svetovna premiera v širšem slovenskem medijskem prostoru ostala skoraj neopažena. O filmu je poročal Primorski dnevnik, številni drugi mediji pa se dogodka niso udeležili.

To je toliko bolj presenetljivo, ker Sence tišine obravnavajo teme, ki presegajo lokalni prostor. Vprašanja zgodovinskega spomina, medgeneracijskih travm, meja in različnih izkustvenih resničnosti so pomembna za celotno družbo. Svetovna premiera slovenskega dokumentarnega filma bi si zato zaslužila širšo pozornost.

Film naj bi bil v začetku septembra prikazan tudi v Kopru. To bo nova priložnost za ogled dokumentarca, ki od gledalca ne zahteva, da se opredeli za eno stran zgodovine, temveč predvsem, da prisluhne.

Hvala ustvarjalcem filma in vsem, ki so zbrali pogum ter spregovorili o zamolčanih zgodbah. Imajo težo.

Besedilo in fotografije: Zarja Trkman
Uredili in dopolnili v uredništvu Spletnega časa