Kratko uredniško mnenje

V pesmi Smreke sanjajo stoje Lilijana Homovec prepleta podobo smrek z nežno personifikacijo narave. Drevesa niso zgolj del pokrajine, temveč postanejo bitja, ki sanjajo, se spogledujejo in hranijo spomine. Ponavljanje glasu s ustvarja mehko šumenje, ki spominja na veter med vejami in daje pesmi skoraj meditativni ritem. Posebej izstopata verza »S sonca srkajo svobodo« in »Skalam senčijo spomin«, kjer se naravni motivi povežejo z občutki svobode, časa in minljivosti. Pesem je kratka, a zgoščena, njena največja moč pa je v zvočnosti in ustvarjanju tihega, sanjavega razpoloženja.