Če me že sprašujete, kakšno glasbo najraje poslušam, potem moram seveda priznati, da za sodobne slavne osebe iz sveta zabavne glasbe slišim največkrat prvič ob njihovem, pogosto preranem življenjskem slovesu. Hočete reči, da zabavne glasbe sploh več ne poslušate?, so na tiskovni konferenci ob obletnici nastanka glasbene skupine z imenom Molji so rešitelji, katere ustanovitelj je nedavno tega, pred tridesetimi leti, bil prav on, silili vanj novinarji.

Naključje je hotelo, da je ravno prejšnji konec tedna pospravljal garderobno omaro, prvič po desetih letih in bil nemalo presenečen. Večina oblek, tako suknjičev kot hlač, vsaj tistih iz pristne volne je bilo bolj ali manj obžrtih, polnih zapredkov in lukenj skozi katere je presevala krojaška podloga. Tudi zimski plašč je ni odnesel nič bolje, kljub zvrhani posodi sivke na dnu omare. Le trenčkoti, platneni suknjiči ter hlače iz umetnih vlaken so ostali nedotaknjeni.

Odkar živi v primorju, se pravi zadnjih dvajset let, zimskega plašča skorajda ni več oblekel, saj tu temperatura podnevi pozimi le redkokdaj ostane pod ničlo, pa tudi v navadi ni nositi plašč, vsaj podnevi ne, ko vsi nosijo le bolj ali manj podložene športne jakne. Mogoče si ga je v vseh teh letih dvakrat ali trikrat nadel za v gledališče, pa še to bolj iz tiste privzgojene staromodno spoštljive navade, da se velja za obisk posvečenega hrama umetnosti pražnje obleči. Je pa ta črn volnen plašč položil na zadnji sedež v avtu, kadar se je, sicer zelo redkokdaj, namenil po opravkih v prestolnico, kjer moker mraz še kako ujeda po ulicah, ja, ob takih priložnostih, si je privoščil celo eleganten črn polsten klobuk. In bil nemalo presenečen, ko je na pločniku srečal znanca iz primorja, priznanega umetnostnega zgodovinarja, prav tako v plašču in s klobukom. Smeje sta morala drug drugemu priznati, da sta se takole tujsko odeta komajda prepoznala.

Ko sta se z njegovim prvim dekletom poročila je bil še študent. Bilo je sredi poletja, zato si ni belil glave s poročno obleko, zadoščala je kombinacija temnejšega suknjiča in svetlejših hlač. Bi pa zdaj moral poiskati diapozitiv, da bi se spomnil ali je bil suknjič črne ali modre barve. Nikoli pa ne bo pozabil ženine poročne oblekice, v modre barve spominčice, kupljene za mejo, ki ni segala niti do kolen. Ampak četrt stoletja kasneje si je za hčerkino poroko vendarle privoščil elegantno vijoličasto rjavo obleko, s suknjičem na dvojno zapenjanje. Seveda bi bilo neumno reči, da je bil nanjo skoraj tako ponosen kot na nevesto, saj se je s to gesto želel predvsem prikloniti ljubljeni hčeri. Vendar te lahke, skorajda šelesteče obleke kasneje ni nikdar več oblekel, niti za kakšen pogreb ne, preveč himnična se mu je zdela za kaj takega, ampak zdaj, po četrt stoletja, je obleka uničena. Priostreni zavihki na suknjiču so objedeni, hlačni razporek malodane prosojen.

Potem je tu nek prav poseben suknjič na enojno zapenjanje, bordojsko rdeč, boemsko diskreten s pridihom inferna. Tudi tega je oblekel samo enkrat, za nek nepozaben spominski večer v njegovem rojstnem kraju, čeprav se ne spominja, da bi ga bil kupil nalašč za to priložnost.

Mamina sestrična, ki v zakonu ni imela otrok, je ob vsaki priložnosti rada poudarjala, da je prav on njen najljubši nečak, čeravno strogo rodbinsko vzeto to niti ni bil. Da takšna občutja niso bila iz trte zvita je ničkolikokrat dokazala tako z gostoljubjem kot z obdarovanji, temeljila pa so na neki skrivnosti, ki mu jo je zaupala šele na stara leta, ko jo je obiskoval v domu onemoglih in je zadevala njegovo najzgodnejše otroštvo, pravzaprav detinsko, kajti rojen je bil v hiši njene matere, sestre njegove stare matere. V to veliko meščansko hišo svoje tete se je v prvih mesecih po koncu druge svetovne vojne s popadki zatekla njegova noseča mati, ki se s trebuhom ni smela vrniti domov, od koder je bila pred letom dni dramatično pobegnila z zapravljivčkom, dva šarca sta bila vprežena vanj, vajeti pa ni držal v rokah nihče drug kot njegov bodoči oče. Skrivnost se je nanaša na poporodne blodnje njegove matere, ki jih sestrična ni nikoli pozabila in si je celo pripisovala, bržkone upravičeno, zasluge zato, da je v tistih obupnih tednih po porodu sploh preživel. Skrbela je za dojenčka, ki ga lastna mati ni hotela ni pogledati.

Ta rodovno mrzla, človeško pa topla teta, se je ob njegovi petdesetletnici v krajevnih toplicah dogovorila za glasbeno spominski večer. Spremljala ga je mlada prijateljica, oblečen pa je bil v ta bordojsko rdeč suknjič in če bi človek presojal zgolj po opravi, bi bilo kot na dlani, da se obeta kabaretni večer. Prireditev v čast priznanemu kitaristu je bila dobro obiskana, z radovednimi obrazi njegove generacije in z nostalgičnimi vprašanji, pa vendar je minila brez vznemirljivejših odtenkov in se na koncu pretočila v prijetno srečanje ljubiteljev nekdaj popularne glasbe in dobre kapljice. V hotelu ponujeno prenočitev sta s prijateljico zavrnila, tudi tetino povabilo, da lahko prespita pri njej doma in se kljub pozni uri odpravila na pot. Namenjena sta bila namreč še veliko dlje kot domov, vsak na svoj dom, v njegovo počitniško hišo v primorju. Po tisti noči, ki je obveljala kot poročna, sta ostala skupaj sedem let, čeprav bordojskega suknjiča ni nikoli več oblekel. Zdaj ga drži v rokah, z objedami na zavihkih, ki so videti kot gotske črke, in ne ve ali naj ga podari kakšnemu klošarju ali naj ga prepusti moljem v nadaljnje branje, potem ko sta tako teta kot življenjska sopotnica za vekomaj ostali v omari njegovega življenja.

»Jeseni, ko si je treba poiskati toplejše obleke, toži se vse vprek na molje«, piše Fran Erjavec. »Temu so razorali suknjo, da jo bode mogel obleči le še za silo, a onemu so jo prevotlali in sklestili tako, da ni več za nobeno rabo. In vendar je siromak mislil, da jo bode nosil vsaj še tri zime, če ne več. Najmanj belijo molji glavo tistemu, ki ima eno samo suknjo, ki jo nosi po leti kakor po zimi, o petkih in svetkih. Kajti tega ni še nihče videl, da bi bili molji komu suknjo požrli na živem životu.«

Zamisli se nad temi besedami, iščoč tolažbe in nasveta v starih bukvah. Večkrat je slišati, da okostnjaki padajo iz omare, posebno v kakšnih založenih sodnijskih zadevah, njemu pa se dogaja, da iz omare padajo obleke. Brezupno jih krtači, spolstene zapredke minulih generacij suknjarskega molja na oblačilih prinesenih na vrt, kjer jih na vrvi za obešanje perila zdaj vrtinčki burja. Tako so obžrta, da jih ne more ponuditi ne beguncem ne beračem. Naj jih stlači v kakšen smetnjak za ločene odpadke ali pa jih kar sam odpelje na odpad, potem, ko bo z njih odstrigel morda še uporabne gumbe? Ogleduje si obešalno verižico na tistem prestižnem plašču z dragoceno svilnato podlogo, milemu spominu na njegovega svetovljanskega strica, ki mu je pred smrtjo podaril ta elegantni plašč iz kamgarna, ki pa ga ni nikoli nosil, ker mu je bil nekoliko pretesen. Po treh sončnih dneh prevetritve jih vse skupaj pospravi v eno izmed izpraznjenih omar, češ da bo še malo premislil.

Metuljčka seveda v vseh teh letih ni nikoli videl. Neopazno se je tihotapil skozi špranje v omari, najverjetneje zgolj samička, po veselem vasovanju v spalnici v toplih majskih večerih. Rumenkasto svetlikajočega se metuljčka krasijo menda dolge resice na zadnjih krilih, zadek je bel, glava pa cimetasto rjava. Samička odloži jajčeca najraje tja, kjer na blagu zavoha še tako neznatno sled organske nesnage, ki je izleženim gosenicam prvi posladek. Tako ni čudno, da je najbolj objeden ravno razporek na hlačah. Takšnemu kroju so včasih rekli hlače na pizdo, zdaj pa je to le še kletvica. V spomin si prikliče tisto noč po razglasitvi zlate plošče, ko sta jo prekrokala s prijateljico in se je moral med vožnjo z enega konca dežele do drugega, večkrat ustaviti, da se si je oddahnil, kar včasih ni bilo mogoče nemudoma, ko se je oglasil mehur. Tiste črne hlače, kot ulite so mu pristajale, je oblekel le za najbolj svečane priložnosti, zdaj pa so za vselej izgubljene, ne pa tudi pozabljene.

Pa vendar si mora priznati, da bi do takega razdejanja ne prišlo, ko bi vse ta oblačila pogosteje uporabljal. Ko bi jih ne puščal vnemar na obešalnikih v omari. Vse te obešene dragocenosti, podložene s spomini, so medtem preživljale namenjena jim leta tako, kot je narekovala usoda sukanega blaga. Gostila so, ta oblačila, gosenice prhutavih bitij, obdarjenih z nezmotljivo iznajdljivostjo, ki daleč presega njegovo nastopaštvo. Molji so rešitelji spomina, on je le pogrebec svojih oblek. In sodobnikov, ki jih je preživel, pa naj so ga občudovali ali pa sploh ne.