Somrak bogov

Ko noč raztrga zvezdni svod,
in padli bogovi v prah tonejo,
se veter zgodb razsuje v hlad,
njihova imena v temo zbledijo.

Iz zlatih dvorov ostane dim,
iz sanj cesarjev pepel viharja,
troni razpokajo v tihem kriku,
ko čas jih v pozabo razkraja.

Grom po nebu še zadnjič pljuskne,
ognji svetega mesta ugasnejo,
njihova moč v odmevu zamre,
samo kamni še zgodbe prenašajo.

A v pepelu se iskra prižiga,
morda nova božanstva vzidejo,
v krogu večnem senc in luči –
ko eni padejo, drugi vzniknejo.