Draga moja Emy, ki si danes obupana, nesrečna, sama, strta od gorja in bolečine, od bolesti, od trpljenja, od neizmerne žalosti! 
Pišem ti pismo, ker vem, kako zelo lahko ta Svet in to življenje tudi boli. Boli do samih korenin, da krvavi duša, da sreča otrplo otopi od bridkosti. Pišem ti, ker vem, ker sem, že dolgo tega, tudi sama bila kot ti, Emy, ker smo vse kdaj bile ali smo Emy. Ranjene, prizadete pa vendar upornice, bojevnice, samosvoje, drugačne, pokončne, ranljive ter drugim očem skrite, da nas le ne bi kdo ranil in prizadel, da ne bi od tega trpele, zbolele ali od hudega zblaznele, umrle. Draga moja Emy, zato ti danes ponujam svojo dlan, svojo dušo in zavetje svojega srca. 
Da ti povem, da sem ob tebi, s teboj, sredi krvi in nesreče, ko ti bol razjeda telo in dušo, da je vsak vdih kot rezek nož, ki prebada srce. Ker vem, kako hudo je, tako zelo, da je vse le še črna tema, tako hudo, da se zdi, da se ni moč ničesar oprijeti, ničemur zaupati, nikomur verjeti. Ker je vse, kar ostane,  bolečina, ki zmore samo boleti. In sta mrak in tema, ko se zdi, da ni luči, ne svetlih dni ne poti, ne naprej ne nazaj, ne v nikamor. 
Ljuba, draga Emy, glej, podajam ti svojo toplo dlan. Prosim, prosim, oprimi se mojega srca in dvigni sklonjeno glavo, obriši solze, oprimi se bilke svojega duha. 
Ta te dela večno zato, da zmoreš spoznati, občutiti in vedeti, verjeti, da je življenje večno, da je vsak trenutek lahko tudi srečno, tudi tedaj, ko se zdi, da ni izhoda, ni poti.
A glej in verjemi, vselej nam pride nekaj, nekdo naproti, na pot, da nam pokaže izhod iz teme, ki nas duši, mori, jemlje vse moči in vse, kar smo. To nekaj, nekdo, zmore biti v srčiki lastnega obstoja prav vsakdo, ki mu ni vseeno, ki mu je mar, ki nas pozna in ljubi, kot nas ljubi le Bog. Ta nekdo tako slej ko prej stopi na našo pot in nas vzame v svoje zavetje, nas potolaži, dvigne, omočni in opogumi s tem, ker nas ima brezpogojno rad. Le trdno verjeti in zaupati je treba v to, da vselej pride ta dan, za vse, zate, zanjo, zanj, za vse. Noč ni nič drugega kot temen dan, ki vselej postane vsemu navkljub svetal, s soncem obsijan. Z novim jutrom nov začetek, nova pot, novo rojstvo in vztrajanje iz gorja. 
Tukaj sem, draga ti in vsem Emy tega sveta, da ti povem, kako zelo zaupam in verjamem vate, da zmoreš vstati, in obstati, ko te življenje preizkuša tako zelo, tako hudo, da se zdi, da ni rešitve, ni nobene poti. A ta vselej za vsakogar obstaja in je resnična kot vdih deteta, ki se rodi zato, da živi. Življenje je vse, kar imamo, je največ. Vesolje okrog nas in med nami nam šepeta, da smo vsi otroci Boga, ljubljeni, slišani, videni, ljubljeni in sprejeti. Da smo vsi tu zato, da smo sebi in drugim dar, pomoč, opora, sočutje, uteha in upanje. 

Zato draga Emy, vse EMY tega sveta, nikoli ne obupaj, se ne vdaj ne predaj, ker v tebi, v vas, je neskončna moč in ta,  naj vas vodi po poti tja, kjer je zavetje, kjer je sreča doma, ker za vse, prav za vse pride in se rodi ta dan. Vedno in povsod. Zatorej zmagaj v svojem boju sama s sabo, s svetom, z vsem, kar boli in rani, pije kri ter povzroča trpljenje. 
Draga moja Emy, drage vse, dela se nov dan, zate, zame, zanj. Prihaja novi čas, prihaja iz nas, nam naproti, ker smo otroci ljubezni, ki zmore edina čudežno rešiti Svet, planet, ljudi, človeka. Ta zmore vse spremeniti tako, da bo življenje za vse ljubo, drago, dobro in lepo. 
Draga moja Emy, neskončno te imam rada, ker si, ker si Emy, kjerkoli, vsepovsod, bojevnica, upornica, svečenica, carica, kraljica … 
Zatorej EMY, POGUMNO IN SREČNO POT SKOZI ŽIVLJENJE, Z DVIGNJENO GLAVO, KER TI ZMOREŠ IN ZNAŠ, TI VEŠ, KAKO!