Vesoljščice 1, Ksenija Zmagaj
(odlomek iz pesnitve KROG iz Vesoljščic, četrte pesniške zbirke iz leta 2011)
KROG
IV.
Ko bo sok le to, kar je in kri,
kar je zapisano s krvjo na pergament,
misel ti spočne sinove, hčere v daritev
in najlepša pesem bo zapeta v posvetitev.
Nisem zmogla govoriti, a mislila sem zagotovo,
sama vase in navzven, vse do stene,
ki je vrnila odmev v obod iz tikovine,
da je trčil glas na dvoje in se razdrobil na troje.
Prej kot nekaj, prej kot vse, je tišina
in tihotni spev odzvanja v dno do korenin,
še podoba šelesti po snežni gazi kot privid,
nebo je nemi tat, ki se spreminja v mrak.
V.
Prostornina je ujeta v prostor iz meja,
mejni kamen zmore biti vsakršno telo,
vanj napolniš zvočne slike in preplezaš zid,
ko se oglasiš in ko umolkneš, se rojeva svet.
A kaj, če svet ni svet, ne to kar se nam zdi,
kaj, če je vse le dotik podob, zrcaljenih v nebo,
kaj, če tudi sonce ni več srčni soj luči,
kaj, če je le zbirna leča duš začudenih ljudi.
Tu si tudi ti, tako se me dotika dih,
tako se trepetava senca giblje v zamik,
skozi srce me rezko reže trnje in osat,
samotnost ali zapuščenost od Boga .
VI.
Ne, ljudje so in ostajajo povsod doma,
pripravljeni na beg, pripravljeni na lov,
eni pa le kar tako, ker pač mora biti,
ker pač je, življenje trajajoče vse do konca dni.
Zlato v zlatu se zlati, zelenje v zeli zeleni,
komajda se te dotakne dlan, se usuješ in te ni,
zopet sama v noč hlapim in presiham v telo,
v lonček voska se stopim in se pocedim čez rob.
Tipam v prazno, tavam v polno, vse je samo svoje,
kar naprej sem, kjer sem že bila pred tem,
še kamen se potuhne v trdnost jekla
in postane tuj in trpek tvor kovin.
Ksenija Zmagaj
Preberite portret avtorice – KLIK NA SLIKO!