Nekoč je v notranjosti Istre živel hudoben knez. Do svojih podložnikov je bil nepravičen in krut. Kmete je silil, da so mu delali skoraj zastonj. Nekega dne sreča kmeta, ki je slovel po svoji spretnosti in zvitosti. 
– Oštja, ti si tisti, ki lahko izpod kokoši ukradeš jajce, ne da bi ta opazila?
ga povpraša.
– Ja, jaz sem, tudi vaši ženi lahko izmaknem vzglavnik tako, da ne bo opazila, se pohvali zviti kmet.
– To pa nikoli! Kmetje ste leni in nimam nič od vas, a spremenil se bom, če ti resnično uspe! se huduje kruti knez. Dogovorita se za stavo, ki jo je predlagal kmet.
– Pade mrak in kmet iz grajske strehe spusti slamnato lutko pred spalnico knezove žene. Knez jo opazi in besno strelja v temačno siluheto.
– Pa sem ga! se priduša in odide spat k prebujeni ženi, ki je prebedela pol noči.
Ko knezova žena utrujena zaspi, se po drugi vrvi zviti kmet spusti v njeno spalnico. V spanju ji izmakne vzglavnik. Naslednji dan se kmet oglasi pri knezu.
Hude besede padejo, a končno knez le izpolni svojo obljubo, da bo do svojih podložnikov postal bolj pravičen in prizanesljiv.