Ko me udariš in raniš
– me ni, –
kot da je lažje nebiti,
ko nad mano vihtiš pesti,
ko so besede nož v srce
sredi mlake krvi.

Jokati, kričati, molčati
– iz dna korenin, –
tajiti, nedihati je lažje
kot zavedanje niča in nemoči,
ki me ubija in duši.

In ti, ki si me ljubil nekoč,
– danes ne veš, –
da brez mene umirata življenje in svet,
brez mene ni luči,
da svetloba, ki sem, postane tema
zame, zate, za vse.

Ko črna noč požre, vzame zadnji krik,
se iz pepela sebe dvignem kakor ptič,
– ker sem in hočem biti –
moč močnejša od krivic, laži in groze.
Hočem, znam in zmorem
– biti jaz –
in iz sebe znova poroditi vdih.
Tebe, ki si me ubil,
poteptati v prah.

Pod nebo se dvignem z vsem, kar sem,
– hočem biti, torej sem,  
močnejša kot sem kdaj bila,
brez tebe, nasilja in pesti,
– se znova porodim. –