(odlomek iz pesnitve KROG iz Vesoljščic, četrte pesniške zbirke iz leta 2011)
KROG
I.
Vse bo, kar je že bilo nekoč, zapisano
v oblikah sanj vklesanih v minljivo,
prepoznanih tukaj v teh, živečih v hipu
za pozabo, za omamo v nezavednem bitju.
Čez tisoč let bo krog v enakem teku
skozi svet in vodo, ogenj in trepet galebov,
sklenjen v zaokroženo podobo vseh resnic,
obvladujočih tok in vek v vsemirju.
Bolj, ko se bo vzpenjala svetloba v lesk,
bolj, ko se bo spuščal mrak v podzemlje,
vse bolj bo belo platno manj krvavo,
vse bolj bo mučeništvo lahko in lahkotno.
II.
Saj kar imaš v bisagi, je le tovor
in ni tvoje breme, naloženo ti je,
da ga deneš, kamor hrepeni in žene,
da vrneš zemlji, kar je porojeno.
Potlej smeš le sam s seboj kot misel v log,
do vznožja stene in na vrh najvišje gore,
da za hip zazrt v zgrajeni svet notranji,
svetal, bleščeč komet, planeš v naročje zemlji.
Le ne sodi o ljubezni,
če je ne uzreš, ne prepoznaš za svojo,
ne reci, stori plamen zame, dragi,
če se ne poženeš v zublje zanjo.
III.
Ko srečaš vilo preoblečeno v črno svilo
in začutiš pod tkanino kristalno belo polt
in bol, ki jo spreminja, jedka v sivo,
zdrobi kremen v iskro, kamen v mivko.
Nebes bo svetloba in upanje srca,
že pride tisti čas, ko bo ljubezen tlakovala pot
in poslanstvo veličastja vseh plemen,
bo uslišano v potomstva hrepenenju.
Takrat boš vedel, nič več dvomil,
kdo bo sin in kdo njegove krvi mati,
ne boš ugibal o neskončnostih v razdaljah,
ki ji ni, vse izmeriš z željo po življenju.
Ksenija Zmagaj
Preberite portret avtorice – KLIK NA SLIKO!