ne glej mi v dlan 
krvavo tiščim 
bronasti odlitek 
črnih jeter 
z mojo bolečino 
si razjezil bogove 
osel trmasti 
živo 
me zakopal 
v tempelj trpljenja 
kot večni ogenj 
goreče mladosti 
a bila sem edina 
ki te lahko 
reši 
pomilosti 
NEMRTVA 
ni me strah Lune 
Sonca senc 
živim navzven 
moji roki plešeta 
ob zadnji simfoniji 
skladnosti ni več 
z nogo v podzemlju 
se zvija telo 
nima kosti 
črna me varuje 
s pajčolanom noči 
si zakrivam obraz 
vdova mrtve ljubezni 
ob živem tebi 
ZADNJI KRIK 
danes rojevam samo sebe 
predihavam te skozi bolečino 
večno ujeto 
v tunel spiralnih strahov 
vzemi me v naročje 
kot poleno 
pred svarečimi plameni 
zazibaj v vetru 
svetih iluzij 
zadnji krik bo tvoj