Zagledal je spiralne stopnice, ki so vodile navzdol. Vedno je imel rad skrivnosti, tudi take malo morbidne in strašljive. 
Hiša je bila razpadajoča, stopnice pa so bile še povsem ohranjene. To mu je pritegnilo pozornost. Tega območja ni poznal, prvič se je šel potepat v ta konec dežele. Ni vedel, kdo so bili nekoč prebivalci te samotne hiše, skrite med drevesi na koncu dolge dovozne poti. 
Stisnilo ga je v želodcu, ko je stopil na prvo stopnico. Čeprav je bil vroč poletni dan, je vanj zavel mrzel zrak, ki se je dvigal po stopnišču. Ozrl se je naokoli, če ga morda kdo opazuje. Kajti bil je prepričan, da je na prepovedanem območju. Ta občutek se mu je včasih pojavil, s celim telesom ga je začutil. In vedno se je izkazalo, da se ni zmotil. 
Tokrat je bil ta občutek še posebno močan. Tako zelo, da mu je noge zamrznil na mestu in po celem telesu je dobil kurjo polt. 
»Jebenti,« je zaklel sam pri sebi. 
Velikokrat je bil že v nevarnosti, dvakrat je šlo za las. A je bila želja po pustolovščini in izzivu vedno močnejša od strahu. 
A tokrat je bilo drugače. Njegovo telo in psiha, katerih skrajne meje je zelo dobro poznal, sta mu kričala naj se takoj obrne in odide. 
Prvič je obžaloval, da na svoja potepanja namenoma vedno odhaja sam. 
»Lahko bi odšel po pomoč, mogoče celo na policijo« ga je za hip spreletelo olajšanje. 
A kaj naj jim reče? Da ima zelo slab občutek, da si ne upa po stopnicah v klet zapuščene hiše? 
Ne, to bo moral opraviti sam. In enako močno, kot je čutil potrebo, da takoj odide od tam, je vedel, da mora razkriti, kaj se skriva tam doli. 
S pogledom je preletel okolico in iskal uporabno stvar, ki bi mu služila za obrambo. Tam ob steni hiše je bil zložen kup odpadnega materiala, med njimi tudi kovinski drog. 
Vrnil se je na prvo stopnico. Zarjaveli drog je trdno stiskal v potni dlani. 
»Jebenti,« je ponovno zaklel, tokrat na glas. 

In se začel spuščati po spiralnem stopnišču.