Dogodivščine Janeza Keka in prijateljev, Zoka, Mojca Zelenko
-
Uredništvo
- • 27. junija 2016,
- 00:16
Naša bivša in skupna država Jugoslavija, deklarirano država bratstva in enotnosti, v kateri smo akterji pričujočih zgodbic živeli mladost, gojili svoje sanje in bili prijatelji z vsemi in uživali v plesanju polke, kola in rock&rolla povsem enakovredno, je s svojo narodno pestrostjo in pretokom prebivalcev med republikami zlasti v smer Slovenije, prinašala med nas tudi jezik, ki se mu je reklo srbohrvaščina. To, kar smo se takrat učili v šolah pod tem nazivom, sta bila pač dva jezika, združena v enega, in za nas Slovence je bilo tako čisto prav in se s tem nismo obremenjevali. V letu in pol, kolikor je običajno trajal program srbohrvaščine v osnovnih šolah, smo se naučili nekaj besedišča, katerega takrat nismo razlikovali med hrvaškim in srbskim, zvedeli za Vuka Karadžiča in za 'piši kao što govoriš' ter se učili pisati in brati cirilico, od katere je klenim Slovenkam do danes po večini ostalo bore malo, klenim Slovencem pa je znanje cirilice in jezika dodatno utrdila JLA - Jugoslovanska ljudska armada. Poleg slovenskih revij smo takrat brali še srbsko Dugo in hrvaški Start in če nam branje vseeno ni šlo preveč dobro od rok, smo se pa smejali genialnim vicem, ki jih pisal in risal nepozabni Oto Reisinger. In po potrebi govorili srbohrvaščino, ki je z govorom pridobivala značilnosti trenutnega govorca pač glede na njegov izvor. Prijateljevali smo z mladimi iz Makedonije, Bosne, Črne gore, Vojvodine, Zagorja, Dalmacije in oni so prinašali med nas neizmerno raznolikost govorov in narečij. In taka je tudi srbohrvaščina, v kateri se izražajo akterji v naših zgodbah - 'malo takva i malo onakva'.
Zoran Alilovič - ZOKA
Zoran, imenovan Zoka, je bil doma iz Zenice. Naš sošolec je postal, ko nas je po svoji malo manj uspešni študijski sezoni počakal v tretjem letniku.
Razlagal mi je, da je živel že v več mestih po Jugoslaviji, preden je prišel študirat v Ljubljano.
Znano je bilo, da so se takrat oficirji JLA po službenem ukazu pogosto selili, zato sem predvideval, da je njegov oče najbrž oficir.
Zato sem ga vprašal: »Dali ti je tata vojno lice?*«
Povsem mirno mi je odgovoril: »Ne, tata mi je kafansko lice.«*
* Je tvoj oče vojaška oseba? Ne, moj oče je kavarniška oseba.
Ko sem ga ob neki drugi priliki srečal blizu fakultete, sem mu rekel: »Zoka, greva v bazo v Ladjico na eno pijačo?«
On pravi: »Ne mogu, pošto imam neodložne poslove.*«
Rečem mu: »Zoka, častim ja!*«
On pa reče: »Dobro, onda ću odložiti neodložne poslove.**«
* Ne morem, ker imam neodložljive zadeve. Zoka, jaz plačam.
** Dobro, potem bom odložil neodložljive zadeve.
Zoran Alilovič - ZOKA
Udeležba na predavanjih na fakulteti takrat načeloma ni bila obvezna, razen pri enem od predmetov, kjer si moral imeti določen odstotek udeležbe, da si dobil inskripcijo od profesorja v indeks in s tem pravico do pristopa k izpitu.
Predavanja so trajala po dve uri, vendar pa je ta čas nam študentom mnogo hitreje in lepše tekel v Zlati ladjici kot v predavalnici.
In tako smo študentje z raznoraznimi izgovori na začetku ure okupirali in na najrazličnejše genialne načine prepričevali profesorja, da nam je vpisal prisotnost, da bi potem lahko takoj izginili iz predavalnice.
Nekoč smo tako stali smo v dolgi vrsti pred profesorjem, vsakdo s svojim izgovorom: nekdo je moral na pogreb, spet drugi je moral nujno peljati mamo v bolnico in tako naprej brez konca in kraja.
Ko je prišel do profesorja Zoka, da bi mu povedal svoj razlog za nujno odsotnost, mu je profesor, že ves živčen zaradi tolikih opravičil, zadirčno dejal: » No, no, kaj pa vi?!«
Zoka pa: » Veste, preden sem prišel na predavanje, mi je prijatelj v Zlati ladjici naročil pivo … in zdaj se bo segrelo … kar bi bilo škoda …«
Profesor pa je na to odvrnil smeje: »No, no, seveda vam podpišem. Ta je vsaj poštena!«
Napisala: Mojca Zelenko, pripoveduje: Janez Kek
