... da si ptica da si pero poleg peresa listu papirja in tvoje besede režejo zrak kakor si želja ureže pot v kamen
pomisliti
na mehkobo vzglavnika kamor zvečer položiš misli
na voljnost odeje pod katero vdeneš svoje življenje
na trdno žimnico travnika
medtem ko si z mestom in ulicami izpletaš minute in ure
in so tvoje dlani vedno bolj upognjene
k zemlji
pomisliti
da jadraš po nebu gnana od vetra
da si ptica da si pero poleg peresa listu papirja
in tvoje besede režejo zrak kakor si želja ureže pot v kamen
medtem ko si na podzemni in vate dihajo tujci in čezte kričijo
glasovi hrupa
in so tvoje prsi vedno bolj votle in tihe
pomisliti
nanj na njih nekaj in nase
*
najprej je bila beseda
kot neskončna igra je odskakovala od tal
potem je beseda meso postala
in dotik
je odnesel tla
nastopila je skoraj popolna tišina
tako tiha tišina da je pronical v zvok samo dih
tak dih
ki dvigne balon do neba
zaplul je višje visoko najvišje kot je šlo
v nebo med zvezde in luno
med njimi je počil
utrinek
*
kam gredo besede ko se jim odrečeš
kot perje sprazniš iz žimnice
ko se ne ozreš več na njihov pomen
vznikel izmed vretenc duše
ker tudi duša ima kosti
ki se razlomijo
v prah
z vetrom s poletnim nalivom
med tlakovane poti prekatov srca
ker tudi srce ima ulice
do gladkosti izhojene
kamne
odidejo
s časom z odtekanjem peska iz ure
gladko kot varljivi odsevi iz rok lovilca sreče
kot luč ki jo s stikalom izklopiš
ugasne
ljubezen
v neki vodi
iz nekih izvirov v sotočjih drugih rek
preko nekih drugih oseb
se vračajo
kot njihove
*
Če se bo nekoč našla tista
beseda,
izpuščena
v črno bel svet,
s črno belimi polji,
se bo podelila.
In bo kruh
in bo voda
in bo bog dna duše,
burja bo in orkan, lava izpod peresa.
Kajti brezupno je biti jalovo seme
na vaškem trgu, na kamniti mizi pod odcvetelo lipo,
kjer se abecedni cepiči ne oprimejo ust
in melodika ne zadiši izpod peke ženske,
ki je kruh,
ki je voda.
*
od nekje je prineslo sveže besede
kot snežni pršič
iskrive
mladiče
čez omrzla lica
zime
in čisto majhen cvet
rumen
kakor je sonce
je zaneslo
med vonje
običajnega dne
da si jih
– bila je nuja –
začutil
z brbončico
duše
in posejal poleg njihovih svoje
Lidija Polak