Kdo ali kaj (si … )?  
Klavdija KIA Zbičajnik Plevnik. Pesnica. Rojena 09. 10. 1972 v Slovenj Gradcu. Rada iščem v dobrem slabo in v slabem dobro. Lovim ravnotežje in verjamem, da ljubezen premaga vse. Zelo samosvoja, skrivnostna, a v splošnem topla. Zbiram koščke lepot in tkem mozaik. Od desetega leta, odkar pišem poezijo, stopim v pesem in izstopim iz nje, nizam korale in jih potem med večurnim plavanjem (ob obisku morja) miselno vračam nazaj v školjke. Pesem je nekakšen ritualni način očiščenja in terapija. Dosledno čistim pred svojim pragom, za nekatere pretrde orehe sem potrebovala leta dela, do drugih ljudi sem mnogo bolj popustljiva, a spet v splošnem. Babica mi je rekla: “Vedno živi tako, da boš lepo sanjala.” In glede na to, da si vsako noč sanje zapomnim, želim in moram dobro sanjati! To dolgujem sebi in tistim, ki jih spoštujem. Torej … sem pesem! Beri me, išči me, našel me boš pa bolj težko … miselno namreč hitro preskakujem in potujem na zelo različnih področjih.  

Koga ali česa (se veselim …)? 
Vseh stvari, ki so v lastnem bistvu tako preproste, da so nam dane z rojstvom v dlan, a jih malokdo še vidi. Moje veselje se rojeva v lastni notranjosti, razleze se čez širok nasmeh in potem ta občutek dolgo pestujem kot največjo skrivnost. Všeč so mi iskrice v očeh. Čuvam otroka v sebi. Rada potujem. Veselim se Andaluzije, ko spet nekoč bo … J Vse bi dala za pomarančni cvet.

Komu ali čemu (se smejim, se čudim … )? 
Predvsem se smejim sebi, drugim bolj mimobežno, v pogovorih, ki mi nič ne vzamejo in nič ne dajo, znam tudi čebljati tja v tri dni … a čez pet minut vse pozabim. Ja, sebi se pa na ves glas smejim, sploh kadar grem v imenu človečnosti stotič na tanek led, na katerem vnaprej vem, da bo drselo, pokalo … jaz se pa delam, da verjamem, da bo tokrat drugače. Živalski svet je lažje krotiti, v človeškem je še vedno nekje v ozadju preračunljivost ali pa zgolj boj za preživetje. Čudim se pa z leti zmeraj bolj in prav zanimivo, bolj, kot se čudim, manj vem. Mene so namreč učili, da izkušnje z znanjem štejejo, a očitno se je vmes nekaj spremenilo, opažam, da so najbolj glasni tisti, ki nimajo česa pokazati, nevedni ljudje. Tisti, ki pa imajo kaj deliti, so pa kar nekam izpuhteli, da jih ne bi prva kategorija pomendrala kot največjo smet. Čudni časi. Obožujem pogumne ljudi, ki mirno in zbrano, z dejstvi podkrepljeno zagovarjajo svoja stališča, ne glede na to, kakšna so. Trud in vera v napredek naroda, to me navdušuje. 

Koga ali kaj (vidim, delam, ustvarjam … )? 
Moji bi verjetno rekli, da vidim preveč. Slišim pa še več. Je pa res, da kar mi je zaupano, ne zlorabljam. Celo življenje delam z ljudmi in upam, srčno upam, da za ljudi. Dobro pretehtam, in kadar sem proti, v večini prevlada pri vsaki odločitvi skupno dobro. 

Poezija je pa samo moja. Tukaj pa ni pogajanj. Ko gre KIA v svojo sobo, ima pač mir. Saj veste tisto o levu in tehtnici, hehe … Ustvarjanje je tudi raziskovanje, je branje, je primerjanje, je analiziranje, je iskanje notranjega jezika. Ustvarjanje je lepota, ki jo končni izdelek v bistvu prekine, potem ta pesem ni več tvoja. Je in hkrati ni? Gre namreč v svet kot otrok v neznano. Nihče ne ve ali se bo vdala usodi ali podala roko znanosti. Komu se približa pesem? J Kako naj jaz vem, kdo bo mojo pesem bral in kaj bo v njej videl? 

O kom ali o čem (govorim, sanjam, razmišljam … )? 
Govorim lahko o vsem, prav tako lahko sanjam o vsem in razmišljam o vsem, vprašanje je le, ali to želim. Imam prednostno listo ljudi, stvari, dogodkov … In če me kdo vpraša, brez problemov povem svoje mnenje, ne glede na posledice. Ne izogibam se odgovornosti, a z leti sem ugotovila, da v bistvu malo ljudi želi slišati resnico. Niso pripravljeni na moje odgovore, čeprav jih izzivajo. Radi so v območju udobja, ki jim ga daje posploševanje. Meni je prav, ker cenim vsako odločitev posameznika in hkrati znam reči ne odnosom, ki me ne izpolnjujejo in vzamem le tisto, kar mi pripada in mi hkrati daje notranji mir. Zid je lahko neskončen ali pa ga sploh ni. Meje pa morajo biti … 

S kom ali s čim (s/z … )? 
Vedno s podporo moža (Enriko Plevnik), sina Dorijana … Ljudi, ki so vredni zaupanja in ljudi, ki so mi stali ob strani tudi takrat, ko ni sijalo sonce in sem plesala po največjih lužah od skrbi. Hvala, ker so, da sem lahko, kar sem. Odnosi se gradijo več let in ljubezen je trdo delo. Sladkosti so produkt vloženega truda. Nič ni samoumevno. Tudi pesem, tudi pesem … ne.