I. 

Vse bo, kar je že bilo nekoč, zapisano 
v oblikah sanj vklesanih v minljivo, 
prepoznanih tukaj v teh, živečih v hipu 
za pozabo, za omamo v nezavednem bitju. 

Čez tisoč let bo krog v enakem teku 
skozi svet in vodo, ogenj in trepet galebov, 
sklenjen v zaokroženo podobo vseh resnic, 
obvladujočih tok in vek v vsemirju. 

Bolj, ko se bo vzpenjala svetloba v lesk, 
bolj, ko se bo spuščal mrak v podzemlje, 
vse bolj bo belo platno manj krvavo, 
vse bolj bo mučeništvo lahko in lahkotno. 

II. 

Saj kar imaš v bisagi, je le tovor 
in ni tvoje breme, naloženo ti je, 
da ga deneš, kamor hrepeni in žene, 
da vrneš zemlji, kar je porojeno. 

Potlej smeš le sam s seboj kot misel v log, 
do vznožja stene in na vrh najvišje gore, 
da za hip zazrt v zgrajeni svet notranji, 
svetal, bleščeč komet, planeš v naročje zemlji. 

Le ne sodi o ljubezni, 
če je ne uzreš, ne prepoznaš za svojo, 
ne reci, stori plamen zame, dragi, 
če se ne poženeš v zublje zanjo. 

III. 

Ko srečaš vilo preoblečeno v črno svilo 
in začutiš pod tkanino kristalno belo polt 
in bol, ki jo spreminja, jedka v sivo, 
zdrobi kremen v iskro, kamen v mivko. 

Nebes bo svetloba in upanje srca, 
že pride tisti čas, ko bo ljubezen tlakovala pot 
in poslanstvo veličastja vseh plemen, 
bo uslišano v potomstva hrepenenju. 

Takrat boš vedel, nič več dvomil, 
kdo bo sin in kdo njegove krvi mati, 
ne boš ugibal o neskončnostih v razdaljah, 
ki ji ni, vse izmeriš z željo po življenju.