VELEBITSKA ULICA

Ahmed Šahpas se je rodil leta 1962 v Brčkem in je v Ljubljano po mojem mnenju prišel zaradi hudodelstev, ki jih je nakuhal v Bosni in Hercegovini, čeprav sem tudi prepričan, da ubijal ni, pa tudi to, da ljubil ni, bil je profil človeka, ki si je mislil, da te življenje nagradi samo od sebe, le državo je treba zamenjati, takrat se še ni zavedal, da je povsod po svetu isto; najhujše gorje se godi človeku, ki se ne more braniti pred lastno neumnostjo, takoj si smet časa.

Mali drobni mešetar s šaro, ki se je v boljših časih, ko je dal kaj nase, lahko preživljal z nabiranjem na kosovnem odpadu, s preprodajo torej, če ni šlo drugače, pa je na nek način beračil, saj se v oglasniku imel permanentno anonso, da pomaga pri različnih hišnih opravilih za simbolično nadomestilo, če pa je kak posel dobil, je verjetno po teh opravilih mimogrede tudi kaj ukradel, ali določil lokacijo in načrtoval krajo, ljubil je minorno prevaro, kakor se za izmečka tudi spodobi. Imel pa je tudi sobo na Velebitski ulici v Ljubljani, ki navkljub šari in neuporabnim predmetom, s katerimi je bila nastlana, ni sodila v rang navadnega svinjaka samskega moškega. Imela je veliko okno in bila je v navzven urejeni meščanski hiši.

Šahpas je bil čuden tič; čeprav se je klatil naokoli, ni bil videti klošar, bil je obrit in čist, tuš zanj ni bil prepovedana dežela, vendar je bil primitiven fant, z leti pa se je njegovo stanje vse bolj slabšalo, danes je res klošar in narkoman, če ga kje srečam, se mu ognem, tudi kovancev mu ne dajem več, če se mi res hudo ne zasmili, a to je silno na redke krate, saj bedaku ne moreš pomagati, on pa je tiste vrste bedak, ki si to misli za vsakega človeka, kateri mu nameni kovanec ali dva, ne da bi takemu vsaj malo osladno obliznil rektum in bil naslednjič spet nagrajen. No, takrat, na začetku devetdesetih, ko je bil verjetno v zenitu svoje življenjske forme, če je to sploh forma in ne zgolj pofukano in bedno in vegetirajoče, trdo kruhoborstvo, življenje iz rok v usta, ki ga zdržiš le nekaj let, dokler ne gre vse k hudiču, takrat, ko sva se spoznala, mi je še istega večera, ko sem mu omenil kakšno prosto sobo, omenil hišo na Velebitski ulici na Viču, kjer je stanoval sam in fukal zelo na redke krate. Tam naj bi bila bojda prosta neka soba, sicer kletna in taka, ki bi jo bilo treba predelati, saj je prostor gol, vendar je pozimi vsaj ogrevan in je v njem mir, če boš študiral. To študiral, je rekel skrajno zajedljivo in posmehljivo, žaljivo, kakor da sva oba narejena za večno klateštvo in ne za knjigo, ki naj bi omogočila službo in boljši jutri, kar je kajpak larifari, knjiga in študij danes ne prineseta več službe zaradi diplome, bolj se ti obeta nizanje prošenj, na katere nikoli ne dobiš odgovora, kakor da sploh ne obstajaš, ali pa obstajaš vsaj toliko, da ti odgovorijo, da so se odločili za drugega kandidata, ki ga poznajo. Kako ga poznajo, je lahko vsakomur jasno, korupcije in izvoli, ker si od strica, je največ v državnih službah, te so tudi najbolj iskane. Ko mi je povedal še ceno, sem pristal, sobo sem torej imel, glede na ceno, pa se mi je zdelo pametno, da jo plačam kar eno leto vnaprej, čeprav je še nisem videl, vendar me je stara že pošteno priganjala z Gradaške, saj je bila bojda hiša že prodana. V nekaj dneh je moje stvari zvozil z Gradaške na Velebitsko, ki je prečna ulica na koncu Gerbičeve, v sendviču med Splitsko in Šibeniško ulico, nostalgična ulica po vonju morja torej, a le po imenu, saj je blizu in v ščavju skrita Gradaščica, kakih štiristo metrov oddaljena od nekoč zloglasnega B51, beznice in luknje na turbo obrate in uredil sestanek z lastnico. B51 bi naj bil namenjen predvsem študentskim zabavam, saj je ugnezden nasproti Študentskim in dijaškim domovom, vendar je z leti postal nočno zbirališče čudnih tičev, ki so se radi spogledovali z jutranjo svetlobo in jih študij ni kaj prida mikal, bolj droga in klateštvo, drobne prevare in nasilje, boks, ko dva bolj mešata zrak, kakor pa da bi se fokusirala na kroše ali vsaj spodnji aperkat, tja, kjer so doma jetra.

Kakor je o najemodajalki govoril Ahmed in to sem kasneje spoznal tudi sam, jasno, tudi nekoliko drugače, je bila Ana Benedik, lastnica hiše, ženska pri štiridesetih in čez, zagrenjena ločenka, drobnjakarska in je hotela iztržiti čim več, oddajanje je pač posel in ne humanitarno delo, je rada govorila, najbrž jo je v nervozo tiral že zavožen zakonski odnos, imela je nesmiselna in neverjetna vprašanja podobna stari z Gradaške, če imam dekle ali ne, če imam morebiti kaj otrok, kaj študiram in koliko časa mislim študirati, kaj so starši po poklicu, kje živijo in zakaj ne stanujem z njimi, Šahpasa je dregala s kazalcem in govorila je, kakor da si želi, da bi se takoj pobral in odpeljal še svojo ropotijo in knjige, sploh knjige, čudilo jo je, zakaj ima študent toliko knjig, mar ni dovolj najlonska vrečka, čeprav je najprej hotela videti in vzeti denar, še preden sem si ogledal svoje novo prebivališče, so bile nemške marke že v njenem žepu, prek Šahpasa je, še preden me je videla, pogojevala, da brez mark ne bo nič, kakor da tolarji niso denar in kakor da smo še v časih hiperinflacije. Šahpas je bil torej mnenja, da si je moje podnajemniško razmerje krvavo izvojeval in pričakoval hvaležnost, vendar se mi je tudi zdelo, da je na nek način vesel, saj znancev in prijateljev ni imel.

Ko sva se ob prevzemu tudi resneje spoznala, je z brezbarvnim, osornim in ponižujočim glasom, kakor da sem poslednja smet, s prstom trkljala po mizi, da moram sobo paziti, da naj ne vlačim vsakršnih čudakov k sebi in naj ne prirejam zabav in piknikov, govorila je, kakor da je najmanj apartma v hotelu Hilton in se naposled le odločila, da mi ta čudež, to moje novo stanovanjce tudi pokaže in razkaže. Večje luknje v kateri naj bi prebivali ljudje še svoj živi dan nisem videl in spomnil sem se na Napoleona, ki je nekoč bojda dejal, da kdor ni bil nikoli v nevarnosti, ne more vedeti kako pogumen je. Ta svinjak je govoril o taki preizkušnji, nevarni kakor sam hudiman, greš v samico in to še plačaš, gre zagotovo za enega mojih večjih poslovnih podvigov.

Kako si tole sploh upa oddajati, svinjak, sam beton, klet brez okna, pobruhane stene, zraven pa pridiga o čistoči, o varnosti, o mirnem življenju na robu mesta, ki je namenjeno studiozni in nadarjeni mladeži, ki naj svoje zadovoljstvo realizira v teli luknji brez okna z eno samo ogolelo žarnico, ki visi iz stropa in se ti blešči v glavo kakor da si piščanec. Najprej sem se hotel kar obrniti, a se nisem in še danes ne poznam razloga, zakaj ne, saj sem bil tisto leto, kar sem to greznico plačeval, ves čas nekaj bolehal na dihalih, če ne drugega pa izkašljeval gost hrakelj, kakor ga je bojda moj ded, ki je umrl za rakom na pljučih. Mogoče pa ponudbe nisem zavrnil, ker sem se spomnil na Napoleona ali pa na trčenega Hölderlina, ki je živel od materinih bednih prihrankov in si je po vsem tem drznil celo zapisati, da tam, kjer je nevarnost, rase odrešilno. Bedak, vsaj kar se življenja in spoštovanja tiče.

Poleg kleti so bila še ena vrata, v kateri je bila kurilnica in se je peč avtomatsko vklapljala in izklapljala, večkrat na dan, najemodajalka pa je pozimi pogosto kar prišla in preverjala, če je vse v redu s pečjo, kaj pogosto, skoraj vsak dan je nadlegovala Šahpasa, če je vse v redu, saj je bila to velika investicija, kakor je rekla in požugala, kakor da me hoče opozoriti, naj ne naredim sranja in peč pokvarim, razbijem in uničim. Ker je za to veličastje hotela tudi pogodbo, sva se prestavila v zgornje nadstropje, kjer je imel sobo Šahpas, dnevna soba in kuhinja pa sta bili zaklenjeni in ju je uporabljala samo ona. Torej: nobenega kuhanja, razen, če si priskrbiš taborniški kuhalnik, nobene svetlobe razen ogolele žarnice, kakor da sem v Jati in me bodo zdaj zdaj oskubili in mi z obraza izbili naduto grimaso, ker sem se vselil v klavnico perjadi. Potem je začela govoriti o sebi, očitno je bila osamljena in študent v zgodnjih dvajsetih pravi poslušalec, saj je podnajemnik in bo že zdržal, če mu takole velikodušno oddamo sobo v lastni hiši, a je bila najemodajalka tako povprečna, enostavna in bedasta, da je bilo eno dopoldne povsem dovolj, da razkrije svoj profil. Niti zanemarjena niti fina dama, povprečen kruhoborski živelj pač, praznega in sumljivega človeškega značaja – to sem sklepal po skoposti in nečloveški luknji, ki si jo drzne oddajati, po pohlepu in otopelih prašičjih očeh, ki so migljale v duplinah glave, pogleda ni fokusirala nikamor in v nobeno točko, sploh pa ne v oči drugega človeka. Verjetno je res uničena od življenja in pričakovanj, ki jih je odnesla deroča reka odnosov, mogoče je zmedena in prizadeta, nemara stolčena in spraskana od vijuganja po blatnih kolovozih eksistence, sem si mislil, ko je natakala kavo. Pogodbo je še enkrat prebrala, jo dala v mapo in potem v predal. Njen del hiše, ta, pod ključem, je bil lep, urejen in svetel, z balkonom in skoraj novo kuhinjo, tip top, skoraj za prste obliznit in skočit v naročje hedonizma, a to se ne oddaja, to se varčuje za boljše čase. Potem je povedala vse, kar je bistvenega o njej, meni, mladeniču in neznancu, novemu najemniku, ki je plačal kar za leto vnaprej in si že grizljal ustnice, da ga je polomil, da bo to težko, da je to slabše od Gradaške brez obiskov, tako rekoč hospica, da sem zašel in da bo od tukaj, kjer so obiski dovoljeni pobegnila vsaka ženska, da bi od tukaj pobegnil tudi Gogoljev Čičikov ali sam Daniil Harms, vsak, ki da kaj nase, videl sem že film, v katerem se bom moral zadovoljiti le s candrami in pijanimi, drogiranimi ženskami lahke provenience, ki zlezejo pod ponjavo, da bi za hip pobegnile z utrujajoče in umazane ulice. Rekla je, da je ločena, da ima problematičnega sina edinca, ki še srednje šole ni končal, pa jih ima že sedemindvajset, zdaj bi moral že diplomirati na faksu, pa nima niti tretjega letnika srednje šole, da tole oddaja zaradi njega, da ima za žepnino in kino, ona pa da je tajnica v gradbenem podjetju SCT. Potem je nadaljevala proti moškim, da smo svinje in brezbrižneži, da naj bi vse viselo na ženskah, vzgoja otrok, kuhanje, pomivanje in kar je še gospodinjskih opravkov, da je njen mož odšel z drugo, mlajšo in da se ne briga več za sina, da ga še kliče ne, odkar je zasnoval novo družino in da je plačevanje alimentacije zanj iluzija, da ji ne prispeva niti tolarja in da ga bo tožila. Potem je razgrajevala svoje družinsko drevo, sestre, brate in celo sestrične in bratrance, da ne govori skoraj z nikomer, saj je bilo okrog te hiše, v kateri sediva zdaj, veliko vročega in v njej čuti slabo energijo, sploh po zapuščinski razpravi in tožbah, po izplačilih nujnih deležev, saj so ji oporoko, po kateri naj bi hiša pripadala le njej, spodbijali. Hiša je podedovana in na sodišču izvojevana, da sem lastnica zdaj le jaz, je bila za hip malo bolj dobre volje, a se je zdelo, da zdaj živi le še hiša, kakor pri ljudeh, ki so svoje življenje vtaknili v zidovje in zdaj to živi naprej namesto njih.

Mar je res tako življenje, tako kruto in neizprosno, sem pomislil, večina štirideset, petdeset letnikov, ki sem jih (s)poznal ima resne težave z iskanjem smisla, jaz pa sem si mislil, da smisel iščejo večinoma mladi in ko ga najdejo, ga živijo, takole pa je bilo videti, da naj bi bil jaz nekakšen dušni pastir, študent, ki ga zanima književnost in zabava, študij in to je več ali manj vse, če ne omenim vonja ženske kože, ki mi je spet silovito dišal, odkar sem se rešil bolečine imenovane Špela. Kakor da bi bil slutil, kako se ogniti poslušanju jamranja, sem začel govoriti o zbranih delih Daneta Zajca, ki so pred kratkim izšla v Ljubljani, zbranih delih v petih knjigah, kjer najdemo ves zaklad tega demoničnega, vendar tudi melodičnega in zanimivega poeta, ki že štiri desetletja bogati slovensko književnost in ji ga priporočil v branje, seveda, če ji je poezija ljuba. Ana je skomizgnila z rameni, vzela skodelice porisane z motivom planike in potem sva molčala. Nikoli še nisem slišala za tega Zajca, pisatelji me ne zanimajo, pesniki še manj, imam druge resne zadeve in skrbi in ne vem kako se boste najedli kruha, če boste študirali to, življenje je stvarno in boleče, Jezusov žolč, kristusove solze, to so nauki, tega danes naša mladina ne upošteva in zato smo tam, kjer smo, zato svet propada in zato so vojne povsod okrog nas, vero smo obrnili na glavo, je rekla Ana, najemodajalka, ki sem jo videl samo še enkrat, ko sem odhajal, čez eno leto, čeprav sem v tej luknji preživel bore malo časa, spal sem drugje, kjerkoli, samo da nisem videl ogolele žarnice in se počutil kakor piščanec v Jati. Z njo je komuniciral Šahpas, ki ji je plačeval tudi stroške, menjal žarnice, popravljal drobnarije in mi konec koncev za silo uredil tudi klet: položil je tepih, pripeljal je jogi, pisalno mizo in stol, to pa je bilo tudi vse, kar sem potreboval, čeprav mi je v teku enega meseca naredil tudi police za knjige, ki mi jih je pripeljal in znosil z Gradaške. Ker je bil brezposeln, vedno je bil brezposeln, je bil takega dela proti plačilu vesel, jaz pa zadovoljen, da mu lahko vrnem uslugo, čeprav se danes te luknje zelo nerad spominjam.

Ahmed Šahpas je propadel že na začetku novega tisočletja, najprej se je začel drogirati, potem drogo preprodajati, potem je šel v zapor, vse po pravilih in vse po klišejski poti običajnega, obrobnega narkomana. Ko se je vrnil iz zapora ni bil več normalen, sicer nikoli nisva bila kdo ve kakšna prijatelja, bolj znanca in se delam, da ga ne poznam, če je le mogoče, saj postanem paničen, ko se pred menoj pojavijo ljudje, ki so znoreli in mi je njegovo življenje dobro podkurilo pod nogami, da nič ne pride samo od sebe, ne glede na to, v kateri državi živiš. Vidim ga na vsakih nekaj let in samo čakam še, kdaj bo rekel, da piše pesmi, kakor mi reče veliko znancev, ki se jim je odpeljalo, v Polju pa piše pesmi skoraj vsak in včasih se vse skupaj zdi obrnjeno na glavo, neresnično in krivično do književnosti, saj sem med takimi, ki so res pisali dobre pesmi in romane imel nekaj dobrih, da ne rečem celo najboljših prijateljev. Ti so bili vsi po vrsti zgledni in urejeni ljudje, inteligentni, koristni družbi in sočloveku, empatični, odgovorni, prav nič zmešani, dobri očetje in dobri možje. Nekateri med njimi, recimo, Dane Zajc ali njegov sosed s Prul Ivan Minatti, so se tudi eno leto ukvarjali z eno pesmijo, v Polju, kjer sem kdaj pa kdaj obiskal kakšnega znanca, pa si na vsaki nočni mizici opazil notes, beležnico ali šop papirjev, pisalo se je na veliko in vnemar, ti ljudje so postajali vsa bolj nori in odpisani za ta svet, za pozorno poslušanje, postajali so zgolj breme družbi in govorili, da pišejo pesmi. Dvomim, da je danes, skoraj četrt stoletja kasneje, kaj drugače in čeprav nekaterim medikamenti nekoliko pomagajo, sem sam opazil več ali manj nasprotno, ljudje so postajali rastline, vendar še vedno pišejo pesmi: ne vem zakaj večinoma norci izbirajo pesmi, zakaj ne slikarstva, glasbe, kiparstva ali kakšne druge umetniške zvrsti, nemara romana? Je pisanje pesmi res najbolj primerna pot, po kateri naj bil človek našel samega sebe in se realno in odgovorno zazrl v svet? Večinoma bi ljudje rekli, da je pač najbolj enostavno prijeti svinčnik in papir, da s tem ni nobenih stroškov, da ima to vsak, mene pa je to na nek način bolelo, prizadelo me je, saj imam književnost najraje od vseh stvari na svetu, vendar je že samo branje ali pisanje o neki knjigi zame odgovorno delo, ki zahteva veliko koncentracije, miru in potrpežljivosti, ne pa koktelj tablet in beležnico. Vse skupaj se mi zdi podobno primitivni fami, ki ni samo slovenske provenience, da so pesniki in književniki nasploh pijanci, boemi in nemara celo kanalje, to kar vlečemo od Prešerna naprej in zvesto predajamo zanamcem, sloves pa je dodatno utrdil še sicer genialen avtor Cankar – zato se ni čuditi večinskemu življu, ki se nasmiha in maha z roko v smislu, saj, norci, pijanci in zgube, pesniki, kaj pa naj drugega. Seveda pa temu ni tako in čeprav so si privoščili kozarček ali več njih, recimo že omenjena Dane Zajc in Ivan Minatti, ali pa Andrej Inkret, nemara tudi Smiljan Rozman, če smo na Prulah, kjer so živeli, so opusi teh ljudi nič drugega kot dokaz trdega dela in koncentracije, negovanja teksta, ritma, verza, ali sintakse, dialoga, metafore ali študije, noben ni bil nor ali depresiven in senzibilen človek ni nujno nor, večinoma gre za neumnost, hudobijo in nemara celo zavist okolice, ob vprašanjih in detekcijah brez empatije – kaj je s temi ljudmi? Ti ljudje dobivajo denar od države, trošijo davkoplačevalske novce, da nekaj pišejo, larifari, mi smo brez služb in na robu preživetja, ljudje v Afriki umirajo od lakote, kaj v Afriki, sosedje se pobijajo z bajoneti in posiljujejo dojenčke, ki bi tako ali tako umrli od lakote, tile pa pišejo pesmice in hočejo še davkoplačevalska sredstva, da jim to natisnemo, da jih živimo, kakor da so pesmice več vredne od golega življenja. Kajpak pa, če bi človek s trezno glavo rezoniral, koliko sploh to dejansko stane neko državo, podpiranje tiste vrste umetnosti, ki na majhnem tržišču ne more sama sebe ali pa take, ki je dejansko namenjena ozkemu krogu publike in raziskovalcev, saj je prezahtevna za večino ljudi, pridemo do sklepa, da to nič ne pomeni, vsaj v primerjavi z nakupom brzostrelk in pušk in bomb, s katerim se ljudje pobijajo, sploh pa ne s pralnicami denarja, katere simbol je z leti postala naša največja banka. Kultura in literatura v naši mladi državi živita skromno in dejavno, niso umetniki krivi, če imajo jajca povedati naglas in se boriti za svoj prav, predvsem pa za svoj jezik, za svojo knjigo, a je še vedno paradoksalno kakšno slavo in primat ima književnost v norišnici. Še več sem o književnosti začel premišljevati leta 1995, ko sem nekega popoldneva pri pesniku in režiserju Branetu Bitencu spoznal Tomaža Šalamuna. Ta človek, literarni stroj, mi je kasneje v letih plodovitega druženja in izmenjave knjig pokazal, da poklic književnika, ki ima v Sloveniji trenutno naziv književnik s polnim delovnim časom, štirideset ur na teden, dela več in intenzivneje, da je nor le toliko, kolikor je nora umetnost sama, vendar je končni izdelek knjiga – vedno racionalno dejanje, čeprav je v njej zapakirana norost, nikoli ni samo norost in disperzija, vedno je tudi racionalno, premišljeno, mirno. Šalamun je imel na Dalmatinovi ulici, kjer je imel bazo, ogromno knjižnico, danes preseljeno na Štefanovo ulico v Center Tomaža Šalamuna, v kateri sem si izposojal knjige, goltal vse sorte, od Walterja Paterja do Johna Wiliamsa, sploh pa celo vrsto pesnikov, ki so me gledali s polic, zato sem spet začel zanemarjati študij. Prav tisto pomlad, ko sem začel prijateljevati s Tomažem, se je v Slovenijo iz Pulja vrnila moja mati, ki ji je propadel še drug zakon, preselila se je na Lepi pot, na Mirje, nekaj ulic stran od Velebitske, kamor sem se tisto leto redko zatekel. Mati me je takoj povabila, naj se preselim k njej, saj je kupila polovico hiše in je prostora več kot dovolj za dva, vendar sem vabilo zavrnil, predvsem zaradi jeze, da mi je naredila nekaj slabega in neodgovornega, da me je zapustila, najstnika ubogega, ki mu dejansko, odkar sem prišel v Ljubljano, ni bilo nič hudega, saj sem živel natanko tako, kakor sem hotel sam, kako modro pa se dvajsetletnik odloča o življenjskem redu in stanu in zadovoljstvu, pa nemara ve vsak, ki je roditelj, to ni kakšen dosežek modrosti, konvencionalnosti, reda in po pameti, čeprav mi je prav književnost preprečevala, da bi potrkal na vrata Polja. Mater je njen drugi mož precej uničil, vzel ji je tudi šestletnega otroka, ki ga od takrat ni videla nikoli več, zdi se mi, da se je možakarja tako bala, da se je odločila za svoje življenje in žrtvovala sina, kako to boli, vedo samo matere, njihova ljubezen je endemična. Vendar je bila in ostala tudi gospa, dobila si je službo, dobro službo, imela svoje stanovanje, ni pila, ni žrla tablet, služba, Rožnik, knjiga, da, tudi ona knjiga. Prav tistega leta, ko sem najel katakombo, sem začel tudi veliko hoditi, dolge razdalje, recimo Velebitska – Grosuplje, kjer je živela mamina sestra. To je kakih trideset kilometrov tja in nazaj, vzame ti ves dan, če prištejemo še kosilo, tuš in dve tri ure postanka na obisku. Na teh pešibus epopejah, sem doživljal prave mentalne preobrazbe, pridobival voljo do življenja, pozabljal defetizem in bes nekje ob cesti in se vse bolj zaljubljal v besedo, besede, to je bil pravi raj, ljubiti besedo, čeprav ona ne more ljubiti tebe, kakor da si res na nek način nor, hodiš in premišljuješ o knjigah, pa še to ne tistih za študijsko obveznost, imaš malo več kot dvajset let, opustil si treninge najljubšega športa, jemal si si čas le za knjige, še hodil si zaradi knjig, verjetno drugače ne bi: prav hoja mi je v teku let pomagala razjasniti najbolj zapletene literarne uganke, izkristalizirala mi je percepcijo določenih avtorjev in mi dala rešitev za veliko vprašanj, ki jih za mizo ali v postelji, na kavču ali stoje, v družbi, nisem mogel razvozlati in jim priti do dna. Prek dolgotrajne in vztrajne hoje sem prišel do spoznanj, ki jih verjetno nikoli ne bi dosegel ali pa vsaj tako hitro ne, kako pomembno je gojiti prijateljstvo, ki ga je prinesel trenutek kemije, saj so to redka, izjemno redka prijateljstva, kako pomembna je umetnost v človeškem življenju, koliko senzitivnega in globokega daje človeku, navsezadnje pa tudi veliko zabave in dobre volje, ne samo tavtološke turbulence, ki jih je včasih treba tudi pobiti, odzankati ali zlomiti, da ti razpadejo in se pred očmi zdrobijo v prah. To je veliko dela, več kot dovolj v enem življenju, sem si mislil, nisem pa se še zavedal, koliko drugih problemov ljudje pridobimo z leti, takih, ki se nam v nekem obdobju zdijo smešni in povsem nevažni, pa postanejo pomembni, bremenilni in zavezujoči, čeprav so se nam ali pa se še vedno zdijo trapasti in minorni, problemi, ki si jih je država ali nekdo, ki lahko vpliva na tvoje življenje izmislil, da bi nemara bril norca iz tebe, tako sem si meditiral, saj se nisem zavedal, da se norca lahko briješ le sam iz sebe, čeprav vse hitro mine in je treba priti do zrelosti, to je obveznost vsakega na tem svetu, kar je težko, saj jih veliko že prej zmečka realnost, Ahilova peta občutka prehitrega tiktakanja, mimobežnega in zapravljenega: toda tudi krutost ima svojo lepoto.

Knjige so mi pomenile vse več in več, poznali so me vsi knjigarnarji in tistih nekaj antikvarjev, preprodajalcev in izmenjevalcev knjig, poznal sem tudi sprotno produkcijo, spremljal vse literarne revije, tudi tiste obrobne, bral celo verski tisk in znanstvene razprave, kadar sem čumel na Velebitski ali pa pri kom bližje mestu, pri Branetu Bitencu na Krakovu ali pri Kristini Manner na Beethovnovi ulici, že zjutraj sem se odpravil v mesto in brskal po antikvariatu, veliko kratov kaj kupil, dokler nisem prišel na idejo, ki je v temelju izprijena, vendar sem jo nekako opravičil pred sabo, slaba vest me ni lomila niti takrat niti me danes, saj se je ekonomija za milimeter zavrtela, moja osebna tudi malenkost več, nekaj časa sem od tega preživel, ne morem reči živel, vendar nekaj dobil, da sem lahko hodil v trgovino in včasih s kakšno fino damo tudi na kosilo. V Zagorju ob Savi je živel nek gospod, diplomirani komparativist in slovenist, nekaj pred penzijo, lahko bi rekli tudi glavni kulturnik občine, ki niti ni tako majhna, vsaj za slovenske razmere ne. N. je vedno podpiral mojo ustvarjalnost, bral je moje članke in pesmi in tudi tistih nekaj knjižic, ki sem jih v tistem času na začetku devetdesetih izdal, je med drugim podprla tudi ta občina, ki mi je dala tudi občinsko nagrado Slavka Gruma in ta denar mi je dal vsaj eno leto življenja, če ne več, nisem skopuh in požrešnež, nimam osebne banke in stroškovnika v svojem Exelu, ne spravljam računov, še danes ne. No, za začetek sem v antikvariatu poceni kupoval dobre romane in pesniške zbirke, tiste najbolj ohranjene, če sem imel srečo, so bile tudi podpisane, seveda so bili avtorji večinoma slovenski, vendar sem se fokusiral na znane in klasike, kdaj pa kdaj pa sem ujel tudi kapitalca, kakšnega znanega tujca v rangu Nobelovcev in dvakrat tudi Nobelove nagrajence za književnost. Ne vem, kako in zakaj, vse te knjige sem našel med drugimi, običajnimi in povprečnimi izdajami, pri Cunjaku, kar me za knjižnega mešetarja najbolj čudi, celo zakopane med šundom in žanrsko literaturo, dr. romani in podobnim, kar gre sicer v antikvariatu najbolje v promet, toda našel sem in kupil, nikoli se nisem izdal, saj sem vedel, da prodajalec ne ve, kaj ima ali pa tega sploh ni jemal v ozir, bil je fokusiran le v tistih par fičnikov, pest drobiža, ki ga bo zaslužil z golo prodajo in s svojo prisotnostjo. Ko je bilo tega več, ko se je nabralo podpisanih raritet, sem redno odhajal k N., se prej najavil in mu prinašal knjige, ki mi jih je vse po vrsti, drugo za drugo plačal, vse iz lastnega žepa, imela sva pač tak dogovor. Kam je pozneje to šlo, ne vem, saj je N. že precej let pokojni. Med tem delom sem spoznal tudi popolne amaterje, drobne tatiče, ki so kradli po knjigarnah, saj takrat še ni bilo črtnih kod in drugih varoval – tudi ko so se pojavile, se jih je pač odstranilo – , ki so kradli po knjigarnah in to večinoma pretopili v pivo in cigarete. Taki me niso zanimali, saj knjig niso brali in so kradli tudi druge drobnarije, parfume, kozmetiko, dražje živilske artikle, bili so pač tatiči, odvisniki in brezdelneži, ki so kradli za preživetje, v njihovem primeru alkohol, drogo in tobak. V teku časa, vsaj v teh treh štirih letih – čeprav tudi danes sila rad zahajam v antikvariate –, sem se precej izmojstril, dobro mi je šlo in sem nemara nekaj časa celo premišljeval, da bi odprl lasten antikvariat, bukvarno, kaj podobnega, dokler me ni zaneslo in sem svoje početje opustil, takrat je obraz zalila rdečica sramu, ki sem si jo več kot zaslužil. Na Nazorjevi ulici, v kavi, pod Akademijo za Gledališče, radio, film in televizijo, kamor sem v devetdesetih redno zahajal, včasih tudi vsak dan, sem srečal Borisa Cavazzo, ki je bil vedno dobre volje, vsaj na tiste redke krate, ko sem ga srečal. Čestital mi je za zadnjo knjižico pesmi in vprašal sem ga, če jo ima. Rekel je , da ne, zato sem ga pobaral, naj za hip počaka. Ker knjižice, ki jo je takrat založilo Društvo slovenskih pisateljev, leta 1994, nisem imel pri sebi, sem stopil nekaj metrov po Nazorjevi ulici, kjer je danes Mohorjeva knjigarna. Vstopil sem in šel do police s pesniškimi zbirkami, ki se iz dneva v dan bolj širila in šibila, saj nikoli ni nihče nič kupil, izdajalo pa se je kar precej poezije, veliko v samozaložbah in knjigo meni nič tebi nič vzel s police in odkorakal nazaj v Kavo, kakor se je bar imenoval ter jo podpisano podaril Borisu. To sem naredil večkrat, dokler me niso v isti Mohorjevi dobili, saj sem bil nezbran in preveč samozavesten in mi je lastna zbirka padla izpod pazduhe na tla, ko sem odpiral izhodna vrata. Potem sem nehal in sem se komaj rešil, da niso poklicali policije, bil sem obdolžen tudi kraje nekih dragih faksimilinih izdaj in slovarjev, česar nisem vzel, a zato nisem imel dokazov. Rešila me je osebna izkaznica in čeprav so dokazovali, da so izginile že štiri pesniške knjižice, sem na sveto trdil, da je to moj, avtorski izvod in naj me pustijo na miru. Uspelo je, vendar sem nehal krasti svoje pesniške zbirke po knjigarnah, enostavno nisem narejen za to, po tistem zagotovo nisem šel več let v Mohorjevo, čeprav uradno nisem bil ničesar kriv. A to je bila ljubezen: če nisem prelagal knjig iz roke v roko, kupoval, preprodajal, bral in bral, nisem bil zadovoljen, nekaj mi je manjkalo in tako je nemara ostalo še naprej, le da človek z leti postane izbirčen in čeprav marsikdo misli, da se seznam prebranega manjša, osebno mislim, da se seznam neprebranega iz leta v leto veča. V katakombi sem se dejansko popolnoma obdal s knjigami, če ni bilo hladilnika, štedilnika, pravzaprav ničesar razen jogija in pisalne mize s pisalnim strojem, pa je bilo vse založeno s knjigami, ki so mi tako ali tako bile edina resna opora v tistem peklu kleti z ogolelo žarnico, ki je visela s stropa. Kakšnega resnega odnosa z dekletom nisem izgradil, niti sem se trudil za to, imel sem meseno poželenje in sem ga redno učlovečeval, vendar se resneje razmerje ni razvilo, bile so knjige in potepuško življenje. A nekaj je le bilo. Leta 1994 ali pa že 1995 sem na knjižnem sejmu spoznal neko dekle, ki je pokazala precejšen, vztrajen interes zame in sva se nekaj mesecev celo družila, dokler ni nekam izginila. Ko sem jo začel iskati in nazadnje potrkal na vrata njenih staršev, so mi rekli, da je na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice v Polju. Ko sem jo naposled le srečal, sem pobegnil od nje, tega ni bilo možno prenašati. Vprašal sem se, če je z mano kaj narobe, da se mi to dogaja, sem ji storil kaj slabega, zakaj se ji je zmešalo? Zla slutnja, ki sem jo imel okrog A., s katero sva se videvala šest mesecev in se mi je zdela izjemno urejena in skoraj fina dama, se je uresničila na začetku tisočletja, ko sem jo zanemarjeno in pijano srečal v zloglasni ljubljanski beznici, ki se ji je reklo Vesolje in takrat mi je govorila same svinjarije brez repa in glave, žaljivke brez primere, ki so za vedno utihnile, saj si je leta 2001 ohomotala drat okrog vratu in je ni več. Pomislil sem že, da z ženskami ne bom imel sreče, a če sem preživel Špelo, lahko tudi kaj drugega, nisem se še zavedal, da se učim in da prave ljubezni in odnosa sploh še nisem doživel, najbolj pa so mi solili pamet taki, ki ga v svojem življenju sploh niso imeli in so moje promiskuitetno življenje imeli za razvrat in svinjanje, neresnost in nezrelost. Verjamem, da je človeku namenjeno tisto, s čemer naj bi bil zadovoljen in miren, ne glede na to, ali je v odnosu ali ne, ali ima družino ali ne, ali kaj. Ni vse za vsakogar, ne ve družba vsega o željah posameznika in posameznik ne o družbi, lahko pa posamič ve vsak o sebi, kaj ga zadovoljuje. Zdi se mi, da če najdeš to, ti je uspelo doseči stopnjo spoštljive odgovornosti do sebe in okolice, a je to spoznanje nemara vse preveč kratov zapisano le na papirju, kakor zasopel kliše, objokani sopuh nemoči in metanja peska v oči.

In še: vprašanja, ki zaposlujejo eno umetniško generacijo, izginejo že pri naslednji; vsakih, denimo, deset let se interes obrne na glavo in se čez desetletje spet vrne na isto, zato se najmanj razumeta ali nemara celo sovražita dve zaporedni generaciji, vendar v univerzalnem človeškem smislu, ne le v umetniškem. Pri vsem tem pa je vedno znova treba verjeti v čudež ljubezni, če ne si izgubljen, saj je le spolnost težko opravičilo za ves človeški napor po dosegi cilja, tako vedenje in zavedanje pa lahko združi vse generacije.