Ko mesto ugaša luči,
se ljudje razsujejo po ulicah kot jabolka iz košar, da pregnetejo pločnike v hitenje. Nihče ne stoji, nihče ne sedi, vsi tečejo kot tekoče stopnice.
Nekdo izpušča ptice, ujete v njegovo noč, da nad kopreno novembra oblikujejo prve snežinke. Da bi zima zdrsnila v marec mirneje, kot to zmorejo decembrske lučke.
Jaz ne hitim. Opazujem te zgodbe. In iz prebirka starodavnih čačk, ki me pripenjajo v mirovanje, kdaj še sestavim pesem za svoje jutro. Nato jo odložim na sani, da se bo ljubila z zimo.
Lidija Polak
O avtorici
Deli z drugimi
Poezija & Proza
V koga ali kaj moraš verjeti, Ksenija Zmagaj
17/05/2025
Trave, Vesna Šare
17/05/2025
Zlogi, Vanja Čibej
16/05/2025
