Ko mesto ugaša luči,
se ljudje razsujejo po ulicah kot jabolka iz košar, da pregnetejo pločnike v hitenje. Nihče ne stoji, nihče ne sedi, vsi tečejo kot tekoče stopnice.
Nekdo izpušča ptice, ujete v njegovo noč, da nad kopreno novembra oblikujejo prve snežinke. Da bi zima zdrsnila v marec mirneje, kot to zmorejo decembrske lučke.
Jaz ne hitim. Opazujem te zgodbe. In iz prebirka starodavnih čačk, ki me pripenjajo v mirovanje, kdaj še sestavim pesem za svoje jutro. Nato jo odložim na sani, da se bo ljubila z zimo.
Lidija Polak
O avtorici
Deli z drugimi
Poezija & Proza
Naj dežuje, Lilijana Homovec
23/08/2026
Jaz in čas: črke enostavne, Vanja Čibej
01/08/2026
P kot Pika, Klavdija KIA Zbičajnik
09/07/2026
Hrib ima oči, Lilijana Homovec
06/07/2026
