Ko mesto ugaša luči,
se ljudje razsujejo po ulicah kot jabolka iz košar, da pregnetejo pločnike v hitenje. Nihče ne stoji, nihče ne sedi, vsi tečejo kot tekoče stopnice.
Nekdo izpušča ptice, ujete v njegovo noč, da nad kopreno novembra oblikujejo prve snežinke. Da bi zima zdrsnila v marec mirneje, kot to zmorejo decembrske lučke.
Jaz ne hitim. Opazujem te zgodbe. In iz prebirka starodavnih čačk, ki me pripenjajo v mirovanje, kdaj še sestavim pesem za svoje jutro. Nato jo odložim na sani, da se bo ljubila z zimo.
Lidija Polak
O avtorici
Deli z drugimi
Poezija & Proza
Molk je zlato, Lilijana Homovec
04/10/2026
Nazaj v sedanjost, Lilijana Homovec
18/09/2026
Urša Cerar: Budnica in Vračevska
09/09/2026
Naj dežuje, Lilijana Homovec
23/08/2026
