Katarina Ambrož

TISTA HIŠA

Danes me je nekaj gnalo
k tisti hiši ob potoku.
Nekaj me je tja klicalo –
jaz sledila sem le zvoku.

Glas v meni mi je dvoril
in me vabil prav do hiše,
mi skrivnostno je govoril:
Naj jo kruti čas ne izbriše!

Pa sem šla tja na dvorišče,
ki še hrani staro kramo.
Zdaj nihče ga ne obišče,
dolgo dolgo je že samo.

Šla sem do vogala hiše,
da pobožam stare stene.
Sem prebrala, kaj tam piše,
poslušala njene zvene.

Vidim datum na oboku,
kdaj bila je nova dama.
Zdaj pa, hiša ob potoku,
je ostala čisto sama.

Jaz jo bom iz pozabe vzela
(saj zato me je klicala).
Ko bom njen portret posnela,
ji še pesem bom spisala.

PAJEK

Mrežo plete vsako noč,
lepo, umetelno.
Kje dobil je znanje, moč,
kje načrte, shemo?

Zjutraj že visi tam mreža,
v vejah je razpeta.
V soncu se blešči vsa sveža,
diamantna zgleda.

Čisto vsak dan občudujem
umetnika pletarja,
vsako jutro ga sprašujem,
kje dobi ta znanja.

Pajek zame se ne meni,
nič ne odgovarja.
Mrežo plete še na steni,
v kotu stanovanja.

Mreže umešča vse povsod,
mene nič ne vpraša.
Zdi se mi, da je gospod,
mreža pa palača.

ROŽE MOJE MAME

Tiste rože ob ogradi,
letos ne cvetijo.
Čakam jih že od pomladi,
ampak ne vzkalijo.

To so rože moje mame,
meni jih je dala.
Te je ona vedno zame,
na moj god nabrala.

Kaj se letos je zgodilo
z rožami spomladi,
kaj jih tam je zamorilo?
Iščem jih v ogradi …

Drugih rož ne bom iskala,
druge niso njene.
Drugih si ne bom izbrala,
zanje ni zamene.

Zdaj v spominu le živijo,
tam so večno zame;
v mojem srcu še cvetijo –
rože moje mame.