Za hip zasiješ,
si Danica.
V zrklu lune opaziš vode,
čez kipijo,
a jih spregledaš.
Drsaš čez razpoke, delaš piruete.
Ne veš, da vsaka ti odkrhne delček
duše v eno majhno smrt,
ki se množijo
v zaporedju
zvezd.
Verjameš, da si pod okriljem Ištar,
da ti Afrodita kaže pot
v prelome Venere.
A vrteč se v vzvratno
smer od Marsa,
se samo za kratek, sladek hip
dosežeta.
Dva planeta, ki želeč si
skupaj teka v pomlad,
se odbijeta
v nič.
Ni bilo namesto tipk
ničesar,
kar bi ti prste objelo
med sabo
v molitev?
Dah,
da bi z njim prižgala novo ozvezdje
in si ga ovila okoli ledij
razuma
v blaznost,
od koder za dolgo, predolgo
ni vrnitve.
Je bilo sploh kaj,
kar te je zmedlo,
da si se s težavo izvila
iz prijema
zameta?
Ali je bila tam zgolj iskra,
ki si jo sama
sebi
podtaknila,
da se ustvariš
v melodrami
pesnitve?
Si kdaj koga uokvirila
v sliko,
da se nanjo nalega prah
streznitve,
po zapeljani noči
skozi ovinke
tvegane
sreče?
Si bila kdaj odvisnik
objema
ali si zgolj oklepaj,
ki se oklepa
oklepaja?
Si se kdaj odpela
z uzde
pravil,
izmaknila
nogi iz stremen,
da je ježa lahko jezdila
samo
sebe
iz sebe?
Ali se zgolj spogleduješ
s travnikom
preko ograj
in ti domišlija riše
življenje?
tam kjer besede rastejo kot travne bilke
***
O avtorici
***
Novi pesniški cikel Lidije Polak razpira prostor med notranjim doživljanjem in kozmično simboliko. V zgoščeni, podobno bogati govorici se prepletajo hrepenenje, minljivost in tiha iskanja bližine. To so pesmi krhkih prehodov — med svetlobo in tišino, med dotikom in oddaljenostjo.
📍 Rubrika: Poezija&Proza
✍ Spremno besedilo: Spletni čas
🗓️ Februar 2026
