Pesem Kastanjete je zgrajena na ritmu, zvoku in občutku gibanja. Kratki, odsekani verzi posnemajo udarce kastanjet in ustvarjajo skoraj plesno dinamiko, v kateri se prepletata zapeljivost in rahla nestabilnost. Španski motivi — andaluzijski veter, plesni čevelj, pekoč okus — delujejo bolj kot čutni utrinki kot kot konkretna zgodba.

Posebej zanimiv je zaključek, kjer se igrivi zven besede “kas kas kastanjete” nenadoma prelomi v podobo padanja. Tako pesem pod bleščečo površino ritma in plesa nakaže tudi krhkost nastopa, izgubo ravnotežja ali trenutek razpada iluzije. Kratka forma zato učinkuje skoraj kot pesniški flamenco: strasten, ritmičen in rahlo nevaren.