Poletje je čas, ko nastajajo zgodbe. Nekatere nastajajo kar v ateljeju v Izoli.

Včasih nastanejo med sprehodom, drugič ob morju, včasih pa kar iz navadne kartonaste škatle.

Na prvo poletno literarno ustvarjalnico sem se letos pripravljala nekoliko drugače, kot sem si sprva predstavljala. Z Galom sva običajno nerazdružljiv ustvarjalni tandem in skoraj vse zamisli uresničujeva skupaj. Tokrat ga ni bilo ob meni, zato sem se odločila, da skrivnostni kovček pripravim kar sama.

Priznam, najprej sem pomislila, da bi potrebovala pravi starinski kovček. Takšen, ki bi že sam pripovedoval zgodbe.

Potem pa sem pogledala kartonasto škatlo in si rekla: Zakaj pa ne?

Iz vrvi je nastal ročaj, škatla je dobila pokrov in prostor za skrivnosti. Res je, odpira se nekoliko drugače kot pravi kovček, a tudi zgodbe niso vse enake. Nekatere nas presenetijo že s prvim stavkom.

Ko sem iskala dovolj težko knjigo, da bi z njo za trenutek obtežila pokrov, se je zgodilo nekaj nepričakovanega.

Na tla je padel črn papirnat pajek.

Za trenutek sem obstala. Potem sem se zasmejala.

Bil je Galov pajek, ki je očitno že od lanskega poletja potrpežljivo čakal med knjigami, da ga nekdo spet odkrije.

Nisem ga pospravila nazaj.

Preselil se je na ročaj skrivnostnega kovčka in postal njegov prvi varuh. Od zdaj naprej bo pazil, da iz kovčka ne pobegne nobena zgodba, dokler ne bo našla pravega otroka.

Ko sem ga opazovala, sem se nehote spomnila na Bubo. Čeprav je tokrat ni bilo zraven, bi skoraj rekla, da je bil to njen mali pozdrav. Kot da mi je želela prišepniti: »Ne skrbi. Domišljija vedno najde pot.«

Kovček še ni dokončan. Vanj bodo prišli školjka, kamenček, pero, ključ in še marsikatera drobna skrivnost, iz katere bodo nekoč nastale zgodbe otrok.

Upam, da bo avgusta odprl svoj pokrov pred več malimi ustvarjalci.

Če pa bo pred njim sedel le en sam otrok, bo tudi to dovolj.

Vsaka velika zgodba se namreč začne z nekom, ki si upa odpreti skrivnostni kovček.