Ko mesto ugaša luči, se ljudje razsujejo po ulicah kot jabolka iz košar, da pregnetejo pločnike v hitenje. Nihče ne stoji, nihče ne sedi, vsi tečejo kot tekoče stopnice. Nekdo izpušča ptice, da nad kopreno novembra oblikujejo prve snežinke. Da bi zima zdrsnila v marec mirneje, kot to zmorejo decembrske lučke. Jaz ne hitim. Opazujem te zgodbe. In iz…
tam kjer besede rastejo kot travne bilke kjer sonce polaga roke na klasje med platnicami kot med dlanmi objema živijo nekogaršnje pesmi govorijo mi naj pribegam poljem gozdovom zelenim gričem naj izpuščam hitenje glasove trušča prepuščam se verzom umirjam življenje /vse je v ljubezni kar iščem/ zato da bo pomlad še znala vstopiti Lidija Polak *** Pesem Lidije Polak z začetno črko B nas vabi tja, kjer besede…
bel majski oblak in pod njim travnik razmršenih tratveter jih gibljein moje mislimed njimi – kot z ustnicami – poljubljajo cvetje bel majski oblakna katerega sem nekega dne stopilakot da bi bila darilo:z vsem – kar sem bila iz njega melodije dežjain pod njimi – travnik razmršenih sanj sprašujem te – ali si videlsem mar…
BILO JE IN JELidija polak Bilo je in je – čas v dveh pogledih Fotografski cikel Lidije Polak (2017–2025) V fotografski pripovedi Lidije Polak se pred nami razpreta dva svetova – travnik v maju 2017, ujet v mehke silhuete regratovih lučk, njiv, in današnji, kamniti kraški teren, kjer narava govori z jezikom tišine, kamnov in…
(Iz pesniške zbirke Na vsakem listu strup iz leta 2016) Tiste dni Tiste dnisva izmaknila zvezde nočem,odpela lunoin s seboj vzela sonce. Ko sva sveže stopala čez mostin so se prsti preštevali v dlaneh,je bila v naju. Ujetamed ples metuljevin kačjih pastirjev,med cvetje in travo in roso,sva z očmi govorila o njej. Lidija Polak O…
Morala bi napisati vsaj še eno pesem, ali pa bi morala skočiti v jezero, mu s sunkovitimi zamahi skodrati trdo gladino, nato pa si spočiti na ramenih vode mehka kot vdih, ki vstopi pod gladino svojega strahu. Morala bi odložiti trpkost jedra med granitne kocke in jo pohoditi, tako dolgo teptati po njej, da bi postala nična, jo vstaviti v časovni stroj, da…
Tudi v tvoje dlani še kdaj pade moj dež. Iz mojih oči. Ali pa je iz mnoštva mojih oblakov? Davno je že, kar sem jih posejala. Še veš, ko sva prvič zaslutila tisto žalost? Takrat se je packa vselila. Z vso svojo navlako. Kljub temu, da sva pogledala proč. Kljub temu, sva začela bežati. A…
Ko mesto ugaša luči, se ljudje razsujejo po ulicah kot jabolka iz košar, da pregnetejo pločnike v hitenje. Nihče ne stoji, nihče ne sedi, vsi tečejo kot tekoče stopnice. Nekdo izpušča ptice, ujete v njegovo noč, da nad kopreno novembra oblikujejo prve snežinke. Da bi zima zdrsnila v marec mirneje, kot to zmorejo decembrske lučke. Jaz…
opoldne zviješ roke da jih pod večer razprostreš čez polja rži in rožno valuješ mednje z vso bitjo kasneje preideš v strnišče požeta se umakneš v koščici svojih dlani nato dolgo ječijo zapahi duše Lidija Polak O avtorici Lidija Polak
JUNIJ 2023 Tokrat se oglašam malo drugače, ne s hribov, ampak s prelepega Paga. Da je lep sem videla že po posnetkih. Da pa je tako očarljivo kontrasten, sem spoznala šele tam. Vsak dan sem resnično uživala v barvah tega dela otoka. Kamen in morje. Trdo in mehko. Trud in lagodje. Vsaj poleti. Čez zimo…
Prizadevamo si za učinkovite misli, izrazit stil, edinstven pogled.
mnenja, leposlovje, blogi, dnevniki, intervjuji, misli, reportaže, fotografije, slike, potopisi, portreti
Mail: drustvovnl@gmail.com
Facebook: Spletni Čas
Vaše naročilo je bilo uspešno poslano.
