Živio! Pisanje je sestavljeno iz dveh faz. Prva je pisanje samo, ko se prepustimo toku svojih misli, ne da bi bili pri tem kritični, ne da bi se ustavljali in brali, kar smo napisali, kajti če se ustavimo, kaj hitro izgubimo rdečo nit in naše misli zaidejo nekam, kamor si ne želimo. Besedilo se začne…

Živio!  Naša pričakovanja poganjajo uspeh ali neuspeh. Na primer, trenutno se počutimo nedejavni, otopeli, brez energije in popolnoma nekreativni, pred sabo pa imamo novo nalogo in novo temo. Še tisto malo energije, ki jo imamo, vložimo v globoko zasidrano prepričanje in si rečemo: “No, dobro. Bom pisal/a, ampak vnaprej vem, da bo besedilo zanič.” Na…

Živio! Kako lahko spremljamo naš napredek pri pisanju? Najtežje je presojanje lastnih besedil in največkrat niti ne opazimo, da postajamo vedno bolj vešči pisanja. Običajno smo preveč kritični, a včasih tudi premalo. V nadaljevanju bom podala nekaj opornih točk, s pomočjo katerih lahko spremljamo svoj razvoj: Vedno lažje pišemo po predlagani tematiki, pišemo brez obotavljanja, ne…

Živio!  “Poglej, če si na ulici, ko se večeri, obraze moških in žensk, še posebno takrat, ko je vreme pusto, in opazil boš, kolikšna mehkoba in milina je na njih!*” je razvidno iz zapiskov Leonarda da Vincija.  Kaj kažejo obrazi natanko danes, ob petih popoldne?  P.S. Danes je dan za citate 🙂 Tema dneva: “Vse…

Živio!  Danes bom redkobesedna.  Samo en napotek – Pišimo z veseljem 🙂 Tema dneva: hram spomina, trapaste sanje, poganska čutnost (Besedilo naj vsebuje vse navedene besede.) Ne veš kako začeti? Preberi uvodno objavo

Živio!  Že nekajkrat sem omenila, kako je pri pisanju pomembna iskrenost in resnica. Veliko ljudi meni, da je pisanje resničnih stvari enostavno, težje si je zgodbo izmisliti. Pa slednje ni res! Samo umetniki, veliki umetniki vedo, kako je težko pisati resnico. Vsaj tako pravijo znani umetniki. Poskusite tudi vi!  Upajte si, prevzemite tveganje in pišite…

Živio!  Poskrbimo, da imamo pisateljsko beležnico vedno pri roki, naj nas spremlja povsod. Vanjo beležimo vse, kar nas je nagovorilo, pa naj bo to močna burja ali rahel dež, prepir sosedov, pogovor delavcev, modrina neba, sončni zahod, ptičje jate, lunin krajec na nebu, mogočen hrast, slastno pecivo, vonj po zemlji, cvetlicah, prešeren smeh ali lajanje…

Živio!  Včasih si je dobro pripraviti primerno atmosfero, da bi vzpodbudili naše čute. Spomnite se na primer predbožičnih dnevov. Na kaj ste najprej pomislili? Morda na vonj po cimetu, pomarančah, vanilji in na babičino potico? Se spomnite na občutek vročega voska na prstih ali na sence, ki jih prižgana sveča meče in riše podobe po…