Čarovniška pokrajina nikoli ne spi, trsi kot vojaki čuvajo ciprese, ki prebadajo modrino neba, starodavne oljke, grčate in mogočne sanjajo stoletne sanje, v dolini stare solinarske hiše brez streh ob jutrih plavajo na čipkah valov, posadiš drevo, poljubiš otroka, ki ti je zaspal v naročju; srce ta osamljeni lovec pa počiva. 

Gnezdišča pod zavihki karminastih streh čakajo na lastovke, tiho, tiho pada dež na razpokane ustnice zemlje, otrok se čudi morju, sem in tja bel val kot ti, malo drugačen, ko odpluje, enak, ko pristane: Istra, imej me rada.