Tabor sredi gozda. Šotori v krogu postavljeni, na sredini taborni ogenj, ki gori noč in dan … dviga plamen se nad šotori, poje taborniška himna. Predhodnica, v njej tudi osemnajstletna prijatelja, vodnika. Prihajajo, otroci prihajajo. Pojdiva jih pričakat. In gresta Hrast in Javor. 

Hrast jo ugleda, dvanajstletno dolgonogo deklico. Takoj mu prirase k srcu. Postane njen vodnik. Razumeta se, a več kot to pač ne. Premlada je, Tisa je premlada, si dopoveduje Hrast. Morda, ko zraste, mu prikimava Javor. 

Čez pet let podobna zgodba. Tudi Tisa je med taborniki. Lepa kot slika, dolgonogo dekle z dolgimi rjavimi lasmi, zdaj že silno privlačna mladenka. Javor Hrastu: »Glej, kakšna pička je postala, Tisa.«

Ajoj, Hrast se zaljubi na prvi pogled, a Tisa se zanj niti približno ne zmeni. Tudi prav, si misli Hrast. Naslednje leto Javor odide na Erasmusovo izmenjavo v Španijo. Dobi Hrastovo pismo, v katerem mu prijatelj piše, da mu je mukoma uspelo osvojiti Tiso, a se je splačalo. Ona maturantka, on kuhar s svojim lokalom sredi mesta. Plešeta, potujeta, se masirata, skratka, lepo jima je. 

Zveza je nadvse uspešna, Hrast sicer spusti kar dva lokala, ki ju vodi sredi mesta, iz rok. Nekaj se mu zameri pri lokalnih oblasteh. Med tem časom Tisa diplomira. Psihologinja je. Zaživita skupaj, v stanovanju izven mesta. Hrast se popolnoma umakne iz družabnega življenja. Na Trnovski planoti kupi košček zemlje in začne graditi majhno brunarico, kasneje pa pravo brunarico, hišo, v kateri bo njegova družinica. Ki se je povečala za dva mala fantka, Brina in Ruja. 

Zgodi se korona. Hrast svojo družino preseli v osrčje gozda, daleč od mask, prepovedi, ukrepov. S Tiso posadita krompir, obdelujeta vrt, posadita nekaj sadnih dreves, oreh in kostanj. Hrast brunarico dodela v nulo, nastane lep, majhen domek. 

Družina je srečna, fanta odraščata z naravo, v mesto sploh ne gredo več, le Tisa, enkrat na teden po nakupih. Hrast noče, ker niti pod razno ne bo nadel maske na obraz. 

Brin postaja radoveden fantič. Zanima ga življenje živali. Spremlja ga muc, na vsakem njegovem koraku je. Brin opazuje, kako muc ujame miško, martinčka, ptička. Hudo mu je za uboge žrtve njihovega muca. Mama mu lepo razloži, da je to nekaj povsem normalnega. Zakon narave, zakon močnejšega. Naravna selekcija. Brin se s tem sprijazni, pomaga pri okopavanju krompirja, pri nabiranju smrekovih vršičkov, zdravilnih rastlin. Pomaga mamici pri pripravi čajev, pri vlaganju sadja, pri kuhanju marmelade. Zanima ga vse. Mali Ruj dela prve korake, prve besede: mama, tata … pridejo iz njegovih ust. Zvedav dojenček je. Tisa ga vedno vzame s sabo, ko gre nabirat jagode, maline, gobe, zelišča. Oprta si ga v nahrbtnik, Brin teka pred njima. Uživajo v svobodi, v gibanju, v zvokih narave, v ptičjem petju … 

Otroka vse dneve preživljata v naravi, med zajci in lisicami, srnjaki in košutami, metulji in čebelicami. Hrast si umisli tudi čebelnjak. Medtem pa vneto pripravlja bruna za njihov večji dom, za družino, ki se bo nedvomno še povečala. Ves dan so zunaj, v času dežja pa se stisnejo pod odejo. Tisa bere malčkoma pravljice, Hrast jo masira, je namreč tudi izučen maser. Lepo jim je, televizije in interneta nimajo, nobenih novic iz mesta, ker so itak hudi ukrepi in nihče ne prihaja do njih. Samoizolacija, popolnoma prostovoljna. In to jim nadvse odgovarja. Tisa je še na porodniškem dopustu. Ko bo, vsaj upa tako, korona kriza mimo, bo Tisa spet šla v mesto, delala s pacienti. 

Ali pač ne!? Vedno bolj se nagiba k temu, da bi si naredili svoj raj na zemlji, svojo kmetijo. Imeli bi nekaj ovac, za volno in ovčji sir, kozice za sir, kokoši za jajčka, zajčke za meso. Tisa je sicer vegetarijanka, Hrast in otroka pa ne. Zdi se jim normalno, da jedo tudi meso. 

Živali jedo rastline, ljudje živali in še sami med sabo. Se žrejo, sliši Brin, v pogovoru med Hrastom in Tiso. Ne razume še, kaj s tem zadnjim misli njegova mamica. Najverjetneje je to normalno, si misli. 

Pa ni, ni normalno, da se ljudje žrejo med sabo. Ne razume, da je to v prenesenem pomenu. Bo že razumel, ko bo zrasel, si misli.

«Ne razumem ljudi, ki druge pobijajo, da bi njim bilo lepše. Ne razumem te korone, ki je nateg tisočletja. Ne razumem ljudi, ki slepo sledijo svojemu vodji. Ljudi, ki ne mislijo s svojo glavo. Ljudi, ki so ovce,« sliši Brin svojega očeta.

»Pa saj ljudje niso ovce, tata, saj so ljudje, ki mislijo s svojo glavo,« reče štiriletni Brin svojemu očetu. »Ovčke so vendarle drugačne od ljudi, pasejo se in dajejo mleko, sir, jogurt. Niso ljudje, tata!« modruje mali Brin.

Zasmejeta se, Hrast in Tisa, otroški modrosti. Vesta, da je zelo prav, da sta se s svojima malčkoma zatekla v svoj raj. Ker ta način življenja je res raj na zemlji. Čist zrak, izvirska voda, doma pridelana zelenjava, čaj, marmelade, med … vse domače, vse ekološko. Nobene odpadne embalaže. Tisa se nauči šivati, plesti, kvačkati. Izdeluje oblačila, predeluje stare obleke.

»Zmogli bomo,« pravi svoje Hrastu nekega večera, ko otroka že sladko spita. »Zmogli bomo, ne grem več v službo, ne med stresne trenutke. Raje malo bolj skromno življenje, kot življenje v ponorelem svetu, ki nedvomno ne bo več tak kot pred virusom. Ko bo človek človeku virus. V takem svetu nočem živeti. Tudi otroka bom šolala doma.«

Hrast jo nežno objame in podrži v objemu. Stremita v zvezde in luno, zvezde, ki so tu na doseg roke, lahko bi jih prijel.

»Rad te imam in ja, OSTANI DOMA, draga moja. Zmogli bomo, o tem ni dvoma.«

Primeta se za roke, srečna, da sta tu, da sta sredi gozda, da imata dva zdrava fantka, ki bi ju rada obvarovala pred krutim svetom, ki ju čaka tam zunaj. Naj bo vsaj njuno otroštvo pristno, zdravo in predvsem srečno. Med živalicami, kresničkami, srnicami in metulji.

Tako naj bo!

NAJ ŽIVI ŽIVLJENJE!