Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej?
Očeta, mater,
sestro, brata?
Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata.
Prijatelje?
Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do danes neznan.
Domovino?
Ne vem, na kateri strani leži.
Lepoto?
Rad bi jo ljubil, ko bi bila božanska in nesmrtna.
Zlato?
Sovražim ga, kakor ti boga sovražiš.
Ej, kaj pa torej ljubiš, čudni tujec?
Ljubim oblake … oblake, ki romajo … tam doli … tam doli … čudovite oblake …
Charles Baudelaire: TUJEC
korona blues
In prišel je čas, ko so si maske nadeli tudi tisti, ki jih ves čas nosijo. Strah nikoli ne počiva, nebo je razdeljeno na kvadrate, vsi smo ujetniki svobode.
Mobitel sem ukinil.
Velik nič, ne moreš poklicati vesolja.
Računalnik sem ugasnil.
Pozabi, vse te stare, prazne zgodbe. Ne moreš pisati vesolju.
Masko sem že davno snel.
Velik nič, če ne znaš biti eno z vesoljem. Tečeš, tečeš svoj sredobežni krog pekla in nebes.
Jutro je umito, svet ostrih robov, če ne paziš si porežeš ustnice, srce je osamljen lovec, spet bo treba zagarati za nov prazen dan.
Tam iz zelenja se oglaša šoja, drevesa so dobila krila, misli so preje svila, sliši se samo tih otožen glas, tujec je prišel v vas.
Velik nič, danes smo in jutri nas več ni, glej no glej kako lastovka leti, ure so pojedle mačke, sosed mrtev v krsti spi, v roki pa orglice drži.
Sedim na koroni,
v rokah ni nikakršne moči,
prebudil sem se sredi bele noči,
tiho tiho
udarja nakovalo časa, od vseh šteje le usoda naša.
V belino jutra kri mezi,
glasbe ni in ni,
lava se spreminja v napalm,
sam se rodiš in umreš enako sam.
Op.
* Koróna (iz starogrške besede κορώνη – korōnè: »venec«) je plast plazme, ki obdaja Sonce in druge zvezde tudi (istrsko narečje – tam, kjer se breg lomi )
zadnji krog
V svojem starem, napol razpadajočem avtu imam vedno vodo in vrečke sladkorja. Tiste, ki jih dobiš pri kavi. Vzamem jih več in potem se kopičijo v predalu avtomobila. Pri šestdesetih, ne vem več kdo sem in kje sem, kam potujem. Mislim … na kateri točki v življenju.
Včasih pijem vino pred spanjem. Vztrajno kot nekoč. Do točke zameglitve. In potem zaspim za tri, največ štiri ure.
Ne vem več. Včasih upam, da ostanem v tisti varni temi.
Ljubezni nimam, dolga leta živim v tuji hiši. No, imam jo, tam nekje pod gorami, skoraj pravljično je. Ona mi večkrat napiše: miren bodi!
Pa saj sem miren, ji odgovorjam. Nevarno miren.
Po novem se srečava enkrat na leto. A je božansko. Vse.
Ona mi je kot vesolje. Vse na njej mi je lepo. Njeno gibanje, njen vonj, njena hoja. Kako se nasmehne, malo našobi ustnice. Kako premakne glavo in ji slap črnih las pade na oči. Kako drži cigareto in se za trenutek zazre v neko, samo njej znano točko.
To belo noč sem ji poslal haiku:
rastline potrebujejo
zemljo vodo in sonce
ljubezen poljube in dotike
Ni mi še odgovorila. A vem, da bo.
NEKOČ.
pripoveduj mi
... o ljubezni
Pripoveduj mi o ljubezni. Pripoveduj mi o bolečini. O tistem prvem poljubu, ko sva drug drugemu spremenila življenje. Pripoveduj mi o prvi nori noči v apartmaju , o nočnem posedanju za mizo, o žarenju pogledov, o premagovanju razdalj telesa. Pripoveduj mi o svetih krajih, kjer sva se ljubila. O zeleni travi, o soncu, ki je obsijalo vajina telesa. Pripoveduj mi o valovih lave, ki so si sledili vedno znova in znova.
Se spominjaš omamnega vonja poljubov?
Še veš, da je bil svet oblečen v sončne barve. Se spominjaš bolečine pogrešanja? Tistih jutranjih pisem, belih noči in odmevov besed o ljubezni.
Rekla si: “Naselila sva se v tujih hišah.”
Ljubimca iz pekla nebes. Kot sladki med je najin obup. In vidim tvoj prepoteni obraz , vonjam te, božam po bokih, ko si obrnjena stran od mene.
Sedela sva na obali bližine in zaupanja.
Kako tople roke si imela. Zgodi se samo od sebe. V človeku. Ja, res je, vse na tebi in v tebi sem oboževal. Ko si kdaj potočila solze je nebo postalo temno vijolično. Takrat. V tistem modrem zapuščenem avtu, prekritim z brisačami.
Še veš, da si me naučila ljubiti?
Da ljubezen je. Ko goriš. Da svet nima teže. Da trenutki sreče so. Ah, mahaš z roko, to je bilo nekoč davno. Morda v nekem drugem življenju.
“Jaz nisem več tista ženska! zakričiš in zamahneš z roko.
Ne vem zakaj mora ljubezen tako boleti. Takšna, ki je polna trnja in ovir.
Kako sem te čakal.
Kako noro pogrešal.
Vsak trenutek tega življenja.
Hvala, da si me naučila zazreti se kdaj v zvezde. Ne, dreves ne objemam. Morda jih nekoč bom. V drugem življenju.
Če je. Če obstaja.
Zakaj mi ne odgovoriš. To jutro sediš na balkonu pozabe. Piješ kavo in kadiš drugo cigareto.
Draga, daj, pripoveduj mi o ljubezni.
Franjo Frančič
Odlomek zbirke kratkih zgodb Korona blues, Zadnji krog.
