Nese me, nese
v neskončje čudes,
sneg se poslavlja
in kmalu bo breg
poln marjetk
in jaz bom v belem
šla brezo objet
in v sebi bom nesla
pehar za smeh,
da vanj jo ovijem,
se z listjem pokrijem,
se v korenine prelijem
in se zemlje napijem. 

Poglej me v oči, 
če si to ti, 
ker v pogledu 
je dom za srce 
in vse, kar je več, 
je postalo odveč, 
ker duše zrcalo 
ne bo nikoli lagalo 
in ko pogleda ne bo, 
bo postalo temno. 

Skrivnost je, kako izreči, 
kar že vsi vedo, 
kako radostno zapeti 
preko vseh robov, 
od tu do tam, 
kjer je vsakdo 
v sebi sam 
in kako ljubezen 
razdeliti vsem tako, 
da bo sleherniku prav. 

Ksenija Zmagaj

Deli z drugimi

kultno

Zeleno, ki te hočem zeleno

sledi nam

facebook

twitter

instagram

Mi pišemo

OLYMPUS DIGITAL CAMERA