UJETNIKI SVOBODE
Tiho ob tabornem ognju valovi:
svobodo so nam vzeli!
Niso nam je vzeli,
sami smo jim dovolili.
Trubar, Vodnik, Prešeren in Cankar se obračajo v grobu.
Plešasti general sedi obkrožen z ekrani,
Trumpov nosač kovčkov,
Orbanov hlapec,
včeraj se je z otroci povzpel na Škrlatico,
ob jasnem dnevu je lep razgled,
od prekmurskih ravnic,
do morja Adrijanskega,
on in njegovi ubogljivi vojaki so imeli včeraj piknik,
vsi, ki obožujejo orožje in ofenzive,
so goli plesali okoli ognja,
plešasti general je med nogami držal boben,
ritmično je udarjal in nadzoroval,
da vsi plešejo enakih gibov,
potem je sledila požrtija,
žaba je kuhana,
je ponižno sporočil desetar,
nebo je bilo na kvadrate
in velika kletka se je dokončno zaprla.
Franjo Frančič
Preberi še ostala njegova literarna besedila
Knjiga Evtanazija Franja Frančiča: Globok vpogled v moralne dileme in človeško izkušnjo
“Vizionarska knjiga, ki je ravno pravi čas izšla, ko se odločamo o tako pomembni temi, kot je evtanazija. Moje osebno mnenje je, da dokler obstaja minimalna možnost za ozdravitev, je treba upoštevati osnovno načelo pravice do življenja in pri tem zagotoviti vse ukrepe, ki bi olajšale in omilile težave posameznika. Knjigo toplo priporočam in ji
Slavni režiser, Franjo Frančič
19.2.2024 slavni režiser V bistvu je šlo za to, da je bilo vse skupaj zlagano. Za slavnega režiserja je bilo merilo dobre igralke to, koliko, ga je polno vznemirila. Bolj kot ga je, bolj ji je namenjal velike vloge po katerih so noro hrepenele. Res je, da je polnil dvorane, pobiral vse možne nagrade, pa
intervju Frančič Franjo – Burjač Ajdovščina
Začetki, kakšni so bili, osnovna šola, institucija – morda nalaganje vtisov za kasnejše izpisovanje? Imel sem » posebno mladost,« če si gledal TV nadaljevanko, Sivi dom, Lauševiča, to je to. Vstop na univerzo in potem sla po izpovedi. Zgodaj ste začeli objavljati, lani je bilo štirideset let, kar je bila prva objava, letos pa bo
Evtanazija ali stražar kdaj bo noč …?
Če smo prišli tako daleč, da ne moremo pacientom več ponuditi niti terapije bolečine, je potrebno evtanazirati državo, ne pa ljudi. Dr. Erik Brecelj Hvala, ker ste težko temo spravili v literarno umetnost. dr. Andrej Pleterski Pri želji po končanju življenja ne gre samo za telesno trpljenje, ki ga še lahko razumemo, gre tudi za
Dober pisatelj, je mrtev pisatelj
jebeš tako državo, ki ti da za štirideset let dela petsto evrov ali točneje 571 eu, da o razpadajočem javnem zdravstvu raje ne rečemo nič. Čakal sem in čakal. In čakal. In čakal. In končno dočakal. Mnogi niso. Penzijo. Seveda sem bil veselo-žalostno presenečen. Za štirideset let dela, množico knjig poezije, proze in dram so mi
Istra, imej me rada 2, Franjo Frančič
Čarovniška pokrajina nikoli ne spi, trsi kot vojaki čuvajo ciprese, ki prebadajo modrino neba, starodavne oljke, grčate in mogočne sanjajo stoletne sanje, v dolini stare solinarske hiše brez streh ob jutrih plavajo na čipkah valov, posadiš drevo, poljubiš otroka, ki ti je zaspal v naročju; srce ta osamljeni lovec pa počiva. Gnezdišča pod zavihki karminastih
Istra, imej me rada 1, Franjo Frančič
Čarovniška pokrajina nikoli ne spi, trsi kot vojaki čuvajo ciprese, ki prebadajo modrino neba, starodavne oljke, grčate in mogočne sanjajo stoletne sanje, v dolini stare solinarske hiše brez streh ob jutrih plavajo na čipkah valov, posadiš drevo, poljubiš otroka, ki ti je zaspal v naročju; srce ta osamljeni lovec pa počiva. Gnezdišča pod zavihki karminastih
Istra, imej me rada, Franjo Frančič
Čarovniška pokrajina nikoli ne spi, trsi kot vojaki čuvajo ciprese, ki prebadajo modrino neba, starodavne oljke, grčate in mogočne sanjajo stoletne sanje, v dolini stare solinarske hiše brez streh ob jutrih plavajo na čipkah valov, posadiš drevo, poljubiš otroka, ki ti je zaspal v naročju; srce ta osamljeni lovec pa počiva. Gnezdišča pod zavihki karminastih
Rumi
“Yesterday I was clever, so I wanted to change the world. Today I am wise, so I am changing myself.” – Rumi Gledam fotki. Lepo te je videti nasmejanega. Na sliki je zadovoljen človek. (Poglej me!) Moja vedrina se je prenesla vate, lepo. Razmišljal si o meni? Koga si pričakoval? Kaj si dobil? Nisem intelektualka,
Glasba včerajšnjega dne
“Nikoli ne smeš nikogar za nič prositi. Nikoli – in še posebno ne tistih, ki so močnejši od tebe.” – Mihail Bulgakov, Mojster in Margareta Morje ni bilo nikoli moj prijatelj. Bilo mi je enajst, dvanajst let, naselili so me v sirotišnico Malči Belič na Viču. Z mamo stojiva na avtobusu števila šest brez
Podobe brez sanj
Kako naj se dotakneš nekoga, ki komaj kaj čuti, te megle, podobe iz sanj, hiša Marije Pomočnice, v dolini šentflorjanski, v blato, ozkost, zavist, in Mici v vlažni postelji, ko zaškripajo lesene stopnice, mati, pred vrati opreza, angelska hudičevka, pripravljena na vse, ne umre, naj se še tako trudiš, postavljaš ji spomenike, v katere sam
Tujost
Psihiater Jelinek ni več vedel, kakšno terapijo naj ji predpiše. Veliki ognjeni stroj. Črni zemljevidi, zarisani po izmučenem telesu, ki se ne more več boriti. Zasnežene ulice. V kotu je stal star pianino. Stropi v stanovanju so bili visoki in težko ga je bilo ogrevati. Pred leti je prodala stanovanje v Lienzu in kupila manjše,
Beli oblak z grivo
Tam, kjer se z roba kraških planot še vidi modrina morja, ki se dotika neba,tam sredi starih borovcev, tu in tam vidiš beli oblak z grivo, ki veličastno potuje med zelenilom. Nekoč davno je bil tu neprehoden hrastov gozd, ki so ga posekali in odpeljali v daljno deželo, da bi postavili mesto v morju. Legende
Rojstvo
V življenju sem iskal nekakšen azil, samoten otok, samoten kraj … Franjo Frančič V življenju sem iskal nekakšen azil, samoten otok, samoten kraj, kjer bi se lahko skril pred ljudmi, pred dolgočasno rutino vsakdana, pred praznino in jalovostjo življenja, kraj, kjer bi dihal žameten zrak, v miru, ki bi valoval in me pomirjal. Morda je
V kraljestvu nove države
Nekoč, nekje, živela je država, naj lije zdaj kri, naj lije z neba Franjo Frančič Zgodovina je pripoved, v večini napačna, / o dogodkih, večinoma nepomembnih, / ki jih ustvarjajo vladarji, / večinoma faloti, / in vojaki, večinoma bedaki!” Ambrose Bierce 1991 Bele noči in črni dnevi. Dnevi dolgih nožev Jugoslavije ni več, ni je, zdaj gre
Persona non grata
Vi se nemoralen človek, brez časti in spoštovanja! me je nepripravljenega iz zasede napadla bivša knjižničarka. Madona sveta, kaj sem spet zagrešil, sem panično pomislil. Ženska je bila namreč vplivna in znana po tem, da ti je tik tak dala pečat. Bila je tudi kolovodja lokalne ptt-službe in ni jo bilo novice iz kulturne sfere,
Piši, ti samo piši …!
Nič ne veš o Dantejevih demonih, kolikokrat samo si preigral to igro in vedno znova in znova. Pred megalomansko velikim pročeljem knjižnice se je usedel na klop. Golobi so se skrili pod zavihke streh in rahlo je začelo deževati. Za trenutek, dva je imel občutek, da jo je videl. Stresel je z glavo, oblil ga
Nespečnost
To z nespečnostjo je bilo pri njem stara zadeva, že od otroštva ni mogel več sestaviti več kot štiri, pet ur spanja na noč, more so bile stalnica in tudi v tuji deželi je vstajal pred zoro, opazoval ženo kako umirjeno diha, si skuhal kavo pred zoro, sedel na balkonu in opazoval, kako je mlada
Igra s pajkovimi znamenji (stotič, a ne mama?)
Včasih mi je mama rekla: Kdaj se boš nehal igračkati z besedami in se lotil kakšnega poštenega dela?! Pač. Eni so pripovedovalci zgodb, mama, sem ji odgovoril. Ne ti meni o pripovedovalcih zgodb! Končno, rodila sem devet otrok, se bojevala s tremi moškimi, uživala komaj kaj ljubezni. Ena sama beda in životarjenje. Enako mama, podobno
Franjo Kačur in njegova pravica
( po resničnih dogodkih ) Franjo Kačur, lokalni pisatelj in pesnik mednarodnega slovesa se je tudi to jutro zbudil težkih misli. Računi so prihajali redno, honorarja pa nobenega. Kako živeti in preživeti, se je spraševal. Kot velikokrat je pregledoval vse možne natečaje in razpise, a kaj, ko tam denarja ni bilo. No, tisto jutro je
Za vse plačaš
Nič ne veš o Dantejevih demonih, kolikokrat samo si preigral to igro in vedno znova in znova. Pred megalomansko velikim pročeljem knjižnice se je usedel na klop. Golobi so se skrili po zavihke streh in rahlo je pričelo deževati. Za trenutek, dva je imel občutek, da jo je videl. Stresel je z glavo, oblil ga
Fragmenti iz Pirana
Pod modrino neba, v plavilu morja, od zgoraj vidiš kuliso starega obmorskega mesteca, vidiš morje, mandrač, kjer se zibajo barke, prastari zemljevidi pozabljenih srečanj, sem in tja bel val, kot ti, malo drugačen, ko odpluje, tja daleč, enak, ko pristane. Ostareli pisatelj, ki je nekoč stal v ringu in mnogo let preživel v zaporu zaradi
Dno dna
Dno dna Je naslov šansona Đorđa Balaševića, ki je umrl pred kratkim. Sam nisem bil nikoli njegov veliki oboževalec, posebno ne ob pesmicah »Računajte na nas«, čeprav sem poznal jugo hit » U razdeljak te ljubim«. Tako pač je, ko ljudje odidejo na ono stran je zadeva veliko lažja in se prične čas opevanja umrlega.
Literarni večeri in proslave
Za literarni večer je najmanj pomembno kdo je avtor knjige in vsebina same knjige, ki jo prireditelji predstavljajo. Večinoma gre za kakšno večjo ali manjšo knjižnico. Za literarni večer je najprej zelo pomembna pogostitev. Da je hrana lahka in primerna in ne vpliva na stanje stolice, ker bog ne daj, če bi se zgodilo, da
Ubijate me nežno
Ko sem se pred skoraj štiridesetimi leti odločil, da zaplavam v pisateljske vode, sem po tihem upal, da bom živel kolikor toliko dostojno življenje. Nič od tega! Ves čas beda in životarjenje, preveč za umret, premalo za preživet. Bili so uredniki starega kova: Janez Mušič, Kajetan Kovič, Aleš Berger, na Delu Željko Kozinc. Bili so
pesem iz Sanatorija Padna, Franjo Frančič
Princ teme On obvlada vse, oblast, orožje, pičke in dnar, on vse ve, kako ta špil gre, on ukazuje kaj raja in sme in ne sme, on se spozna na vsako stvar, v bistvu pa za čredo mu ni mar, obkrožen z ekrani, v srcu vojak, nenenene, princ teme že ni bedak, hlapci mu sledijo in čakajo na njegov znak, prepričan je, da je
Ujetniki svobode, Franjo Frančič
UJETNIKI SVOBODE Tiho ob tabornem ognju valovi: svobodo so nam vzeli! Niso nam je vzeli, sami smo jim dovolili. Trubar, Vodnik, Prešeren in Cankar se obračajo v grobu. Plešasti general sedi obkrožen z ekrani, Trumpov nosač kovčkov, Orbanov hlapec, včeraj se je z otroci povzpel na Škrlatico, ob jasnem dnevu je lep razgled, od prekmurskih ravnic, do morja Adrijanskega, on in njegovi ubogljivi vojaki so imeli včeraj
Korona blues, Franjo Frančič
Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata? Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata. Prijatelje? Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do danes neznan. Domovino? Ne vem, na kateri strani leži. Lepoto? Rad bi jo ljubil, ko bi bila božanska in nesmrtna. Zlato? Sovražim ga, kakor ti boga sovražiš. Ej, kaj pa torej ljubiš, čudni tujec? Ljubim oblake … oblake,
