Nese me, nese
v neskončje čudes,
sneg se poslavlja
in kmalu bo breg
poln marjetk
in jaz bom v belem
šla brezo objet
in v sebi bom nesla
pehar za smeh,
da vanj jo ovijem,
se z listjem pokrijem,
se v korenine prelijem
in se zemlje napijem.
Poglej me v oči,
če si to ti,
ker v pogledu
je dom za srce
in vse, kar je več,
je postalo odveč,
ker duše zrcalo
ne bo nikoli lagalo
in ko pogleda ne bo,
bo postalo temno.
Skrivnost je, kako izreči,
kar že vsi vedo,
kako radostno zapeti
preko vseh robov,
od tu do tam,
kjer je vsakdo
v sebi sam
in kako ljubezen
razdeliti vsem tako,
da bo sleherniku prav.
Ksenija Zmagaj
Deli z drugimi
Poezija & Proza
Vesoljščice 4
21/11/2024
Vesoljščice 3
17/11/2024
Zadnji krog, Franjo Frančič
12/11/2024
Vesoljščice 2, Ksenija Zmagaj
12/11/2024
Ne povej nikomur, Franjo Frančič
04/11/2024