(Predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in poslanec Dejan Zavec sta danes obiskala Pediatrično kliniko Ljubljana, kjer sta si skupaj z junaki 3. nadstropja ogledala kratek igrani film, ki so ga zanje pripravili v Državnem zboru. Fotografije s snemanja omenjenega filma, ki so se pojavile na spletnih omrežjih, so sicer že pred dnevi dvignile veliko prahu in ogorčenost o primernosti. Vir: Siol25let.) 
(V filmu Urška ni nosila rdečih salonarjev, tudi druge predstavnice ženskega spola iz hrama demokracije niso. Le ona in on sta imela rdeče boksarske rokavice.) 

V tem času in medtem, ko se normalni ljudje v jesenskem času sprehajajo po gozdu, nabirajo gobe, kostanj, objemajo drevesa in pobirajo šipek in vse to, pa tudi sebe radi poslikajo, v vseh mogočih položajih in nenavadnih perspektiv in jih v istem trenutku, skupaj z jesenskimi plodovi in sončnimi zahodi, objavljajo na omrežjih, da bi le ostala kakšna sled za njimi in da jih ne bi prehitro pozabili, ja, med tem časom, se je naša Urška zapirala v svoje stanovanje, poslušala poročila na vseh programih in visela na fb. To je vse, kar je počela, no, včasih si je spekla umešana jajčka, pojedla kakšno rebro čokolade in včasih je odšla v trgovino, da si je kupila sadni jogurt, dandanes tako zelo opevan artikel v javni razpravi, češ da se nostalgiki po stari jugi ne spominjajo več, da v tistih časih socializma niso imeli niti sadnega jogurta, medtem ko se je kapitalizem šibil od izobilja tisočih različnih okusov jogurtov in drugih eksotičnih dobrin. Sedaj, ko so police trgovin polne vsega, pa je Urška živela strašno bedno življenje, tega se je globoko v sebi zavedala, tudi tega, da je tako životarjenje popolnoma brezplodno, toda obdobja v karanteni in vsa virusna obolenja so zahtevala svoj davek. Tudi sama je bila prepričana, da je njeno stanje posledica vseh teh nedavnih dogodkov. 
Filmček iz državnega zbora, sicer ni bil namenjen njej in njej podobnim, je nekako vplival nanjo, da si je rekla: “Dovolj, dovolj je bilo tega dolgočasnega življenja. Čas je za akcijo in pogum! Aha, to je to! To je tisti klik v glavi, ki te nekega dne prešine v mislih, to je stikalo, ki te končno osvobodi in si lahko rečeš Živim in to je vse kar šteje. Tudi to je priljubljena fraza novodobnih duhovnih šarlatanov, ki poberejo še zadnji cent od nesrečnih ljudi, ne da bi se ti tega zavedali, pa tudi tistih bolj resnih, ki imajo vsaj transparentne urne postavke. Po desetih dnevih se je stuširala in umila glavo in ko si je oblekla čisto perilo, se je tisti trenutek počutila močna kot njena soimenjakinja. Ker ni imela rokavic, je razširila roke v zrak, podobno, kot ona slavna Urška, in dahnila: “Živim! Kako lepo!” Najprej bom šla na dolg sprehod po Bonifiki, nato pa se bom sprehodila do šoping centrov, da si napasem oči, si je še rekla. Koper je v tistem času gostil športnike iz borilnih veščin in po ulicah se je sprehajala mladina, oblečena v športna oblačila in z ogromnimi torbami. Bolj ko se je bližala Areni, več jih je srečevala, da se je včasih pomešala med njimi, ker so zasedli tudi najbolj široke pločnike, ki jih premore malo mesto. Tako je nehote trčila v mladenko, natanko, ko se je odmikala celi gruči fantov, ki so se živahno pogovarjali med seboj. Spogledali sta se in Urška je čisto po materinsko ugotovila, da je dekle pred kratkim jokala. Dekle je objemal fant in ji je nekaj, posebno nežno, prišepetaval in jo tolažil. Pripadala sta klubu fantov, saj sta bila oblečena v enaki trenirki. Ni naredila niti petdesetih metrov, prav tako ni utegnila razmisliti, zakaj je bilo dekle žalostno in objokano, že je na vhodu v telovadnice srečala spet veliko skupino mladih fantov in deklet, ki so nekaj čakali. Bila jih je polna ploščad, eni so viseli na telefonu, spet drugi so klepetali in tretji so se krepčali s proteinskimi ploščicami in isostar napitki, da je še sama postala žejna. Po nekaj korakih je zagledala rokavico, med nahrbtniki in torbami in drugimi športnimi predmeti, ki so ležali, kot bi ne pripadali nobenemu lastniku. Rdeča, bleščeča rokavica je ležala tam in nesrečno čakala, da jo pobere lastnik. Bila je ena sama. Nato je zagledala rdečo tenisko in takoj pomislila, da ju je lastnik izgubil. Že je hotela opremo pobrati in jo odnesti v dvorano ali kakšnemu trenerju, ki so se, prav tako, kot se mladina, ves čas pogovarjali po telefonih, ko je nedaleč zagledala še drugi copat, malo dlje pa fanta. Sedel je na tleh, naslonjen na zid, bos, pred njim je bila odvržena še ena rdeča rokavica in tudi prepotene nogavice niso manjkale. Nekaj prstov na rokah in nogah je imel povite z belim trakom, neusklajeno, brez vsakega ritma, je mahal in cepetal in pri tem odkrival svoj objokani obraz. Ježešna, kaj se danes dogaja? Sklonila se je, da bi sedla poleg njega in ga poskusila potolažiti, a fant, ni bil star še petnajst let, tako je ocenila, je jezno brcnil v zrak in verjetno zaklel (v tujem jeziku), da je odskočila in strumno nadaljevala pot proti Bonifiki, ne da bi se še ozrla. Na, zdaj sem postala še bolj bojazljiva, kot sem bila! Ustrašila sem se jeze mladeniča? A bolj kot mladeničeve jeze, saj vendarle je bil ta videti tako nemočen v lastni stiski, se je prestrašila naključij, ki so tako brezobzirno vstopale v njeno življenje. Rdeče rokavice, ki so na teveju ponujale rešitev, da prelisičijo neusmiljeno usodo, so ji še isti dan sporočile, da je vsak boj odveč, ne glede na veličino rokavic, ki so mrtvo obležale na ploščadi, zdi se, da prav vse zahteva svoj davek. Toda, to je bila njena zgodba, kaj pa je tebi mladenič? čemu vse te solze in cepetanje z nogama? Na Bonifiki je srečala znanko, videli se nista že nekaj let. Ničesar lepega ji ni povedala, same žalostne novice, v nekaj minutah ji je povedala, da je pred kratkim izgubila mamo, nato najboljšo prijateljico, sledil ji je mož, čez nekaj mesecev pa še svak. Toliko smrti naenkrat! Kot tam daleč v Ukrajini! Kot tam daleč na vzhodu! Urški se je zazdelo, da tolike žalosti ne more več prenesti, še dobro, da je znanki zbežala izpod nadzora vnukinja in se je morala na hitro posloviti. Ta krvavo rdeča – če je še pred nekaj urami razmišljala, da bi si kupila v C-C-C-ju živo rdečo čepico, ki so jo včasih nosili pariški umetniki, si je zdaj premislila. Zvečer si je oblekla sprano pižamo in neumita legla v posteljo. Ne, niti zob si ni umila! Naslednjih deset dni bodo dnevi tekli po ustaljeni rutini. Kako pripravno! Še bogovi so na njeni strani!

(Urško je treba premakniti iz cone udobja, toda kako?)