(Tri agencije Združenih narodov so v zadnjih dneh objavile podnebna poročila, kar jasno kaže, da smo blizu “nepovratnega podnebnega zloma”. Da bi mednarodna skupnost izpolnila cilj pariškega podnebnega sporazuma izpred sedmih let o omejitvi dviga temperature na poldrugo stopinjo Celzija, tako rekoč ni več mogoče. Za to bi se namreč morali izpusti ogljikovega dioksida – in drugih toplogrednih plinov – v ozračje do leta 2030 zmanjšati za polovico. Dogaja se ravno nasprotno – izpusti so večji kot kdaj prej.
Znanstveniki – očitno – obupavajo. Vir: Delo.)
(Ta hip v Šarm el Šejku v Egiptu poteka konferenca OZN o podnebnih spremembah, 2022)

Glede na to, da si je Lili vedno znala zamišljati najbolj črn scenarij, si ga je tudi tokrat. Črn scenarij, črn humor, črni oblak, črna noč, črni jezdec in rumeni puščavski veter, ki popolnoma zakrije sonce. Toda, omenjena konferenca je bila le kapljica čez rob vseh dogodkov v tej jeseni. Lili si je želela jesen, tisto pravo jesen, ki jo je občutila kot otrok in tudi tisto v bolj zrelih letih. Še dobro, da je v teh dneh ob morju zapihal najprej jugo, potem je pridivjala napovedana nevihta in nato je zmerna burja končno začela sušiti perilo, celo ohladilo je do te mere, da je zjutraj in zvečer prižgala gretje. Ernest ji je spet prišepnil, da mu za nekaj časa ni do njene družbe.
Črna luknja, črna škatla, rumeni pesek. Ni ji bilo težko si zamišljati slovensko obalo brez morja, kajti velikokrat je v preteklosti sanjala, da je Tržaški zaliv postal ogromna izsušena kotlina. Morje je odteklo kdove kam, nagrbančena kotlina je bila prekrita z rumenim peskom in nebo so preletavali vojaški helikopterji. Da bi prekinila črne sanjske misli, se je že zjutraj odločila, da bo odšla na kratek sprehod po priobalnem gričevju, burjica je odnesla še zadnje oblake in obetajo se prelepi razgledi na Alpe in Dolomite. Morda so že zasneženi. Ampak, potem si je premislila in poklicala prijateljico, ki se je pravkar vrnila iz krompirjevih počitnic, ki jih je preživela v še toplejših krajih. Navaditi se mora na mraz, če bo želela zimo preživeti v hribih.
Sedli sta v zaveterni kotiček, ko jo je nudila klopca na Svetilniku in si ogledovali fotografije iz dopusta. Na oni strani morja se je lepo videl Gradež, mogočno gorovje Alp in Dolomitov pa se je videlo samo v obrisih.
“Kdo je to?” je pri Lili vzbudila pozornost fotografija z nenavadno žensko s turbanom na glavi.
“Ja, naša Lucija!”
“Res?! Kaj ni bila vedno ljubiteljica roza princesk?”
“ Časi se spreminjajo, hitimo v zrela leta in tudi ona spreminja svoj stil. Se spomniš, da sta bila z Martinom v Dubaju? Tam si je nakupila vse te obleke. Vsak dan je bila oblečena v drugi obleki, pravzaprav se preoblači večkrat na dan,” je nekoliko s sarkazmom odgovorila prijateljica. Na fotografiji je bila Lucija bosa, s plavim turbanom na glavi, odeta v črno tančico pod katero je bil videti čipkasto majico in hlače, ki so bile v celoti prešite z zlatimi bleščicami.
“No, ja, morda bi se bilo zanimivo tako obleči, če bi bila tisoč kilometrov stran od doma,” je rekla Lili.
“Lucija se tudi po Kopru sprehaja v takih oblekah!” je trdo pribila prijateljica.
Ko ju je dodobro premrazilo, sta uspešno zaključili obrekovalno in za malenkost potopisno konferenco. Na križišču, kjer so se njune poti križale, je Lili rekla: “Uživajmo to razkošje mraza, dokler ga še kaj imamo. Zvečer ne bom prižgala klime, zavila se bom raje z deko in si obula debele volnene nogavice.”
“Ah, ti uživaš v samotrpinčenju! Saj so celo znanstveniki dvignili roke nad vsem!” ji je odvrnila prijateljica.
“Ne vem, če res,” ji je odgovorila in zatrepetala. Ni vedela ali zaradi mraza ali zaradi slabega razpoloženja ali zaradi čudnega občutka nelagodja, ki ga je začutila vsakič, ko je pogovor nanesel na podnebne spremembe in tudi na Lucijo in Martina.
(Pod turbanom se lepo zakrije neurejena frizura, pa vendar zgodba o popolnem novorojenčku še ni zaključena in kosti ne dovolj obglodane.)
Razšli sta se, prijateljica je pohitela na zahod, Lili pa jo je mahnila na sever. Danes bo kosilo skuhano nekoliko kasneje kot običajno.

(O Lili in njeni prijateljici bo govora tudi kasneje, Martin in Lucija pa tudi ne bosta obtičala v predalu!)